Leto 2013 beležimo kot tisto leto po rojstvu vašega gospoda, ko je black metal scena dobila, kar je na neki način potrebovala. Če smo prej imeli le knjigo Lords of Chaos Michaela Moynihana in Didrika Soderlinda – po kateri je zdaj še napovedan film, ki po mojem ne bo prinesel nič kaj dobrega – smo sedaj dobili knjigo Black Metal: Evolution of the Cult. In če se prva ukvarja predvsem s predstavitvijo in genezo te od satana dane umetnosti in velik poudarek daje skandinavski sceni, je slednja še poleg tega na skoraj 500 straneh predstavila celoten razvoj black metala, torej od samih začetkov in (skoraj) do danes. Dayal Patterson je pravzaprav ustvaril nekakšno enciklopedijo black metal žanra, ki obravnava začetke, torej slabe produkcijske začetke bandov, kot so Venom, Bathory, Hellhammer, Von itd., in počasi, s precizno natančnostjo ter žilico za razumevanje same metal scene predstavi razvoj vse do današnjih dni, ko imamo že milijon hibridov prvotnega žanra, trenutno je med vsemi verjetno najbolj znan post-black metal.
Vendar pa se avtor zaveda, da je glasba nezaključen proces. »Vedno« je bila in bo tudi ostala. In če bo ostala, se bo razvijala. Ampak proces ni tako preprost! Včasih se na sami sceni najde band, o katerem danes ni več duha ne sluha, a v prvotni fazi inspiracija za mnoge, ali pa je na sceni spet neki drugi band, ki je vzel vajeti v svoje roke in dela nekaj novega, drugačnega oziroma reciklira staro na svoj način, če hočete, in tudi uspe. In če je Dayal v »Evoluciji Kulta« pisal zgodovino in razvoj bandov Venom, Mercyful Fate, Bathory, Hellhammer, Celtic Frost, Sodom, Kreator, Destruction, Slayer, Vulcano, Sarcofago, Blasphemy, Samael, Rotting Christ, Tormentor, Master's Hammer, VON, Beherit, Mayhem, Thorns, Darkthrone, Burzum, Emperor, Gehena, Gorgoroth, Trelldom, Cradle of Filth, Dimmu Borgir, Mütiliation, Vlad Tepes, Belketre, Marduk, Dissection, Shining, Graveland, Infernum, Behemoth, Enslaved, Ulver, Fleurety, Arcturus, Sigh, Dodheimsgard, Mysticum, Aborym, Blacklodge, Lifelover, Alcest, Wolves in the Throne Room in še kakšnega, ki sem ga izpustil, še zdaleč ni zadovoljil vseh black metal fanov. Ostalo je še ogromno bandov, ki jih ni vključil, povrh vsega pa jih je v dveh letih tudi ogromno zraslo oziroma stopilo na stopničke mednarodnega priznanja. Torej je potrebno nadaljnje pisanje zgodovine black metala. Zaradi tega smo bili v letu 2015 priča rojstvu nove Pattersonove knjige: Black Metal: The Cult Never Dies: Vol. I.
Največji problem je bralcem delalo to, da v »Evolucijo« ni vključil Satyricon, in to je razlog, zakaj so v že omenjenem The Cult Never Dies zasedli prvo mesto. Poglavje Norway Revisited poleg že omenjenih predstavlja še projekte in bande Manes, Kampfar, Solefad in Wardruna, kot dodatek pa predstavi estetiko norveške scene v navezavi na slikarja Theodora Kittelsena, katerega umetniška dela so uporabljali za naslovnice tako Norvežani kot black metalci v inozemstvu.
Če je pri poljski sceni v prvi knjigi kdo pogrešal Mgło, ki je v nekaj letih, predvsem z izdajo With Hearts Towards None, dosegla mednarodni uspeh in stopila tudi na slovenske odre, jo ima zdaj opisano in opevano tudi tukaj. Poljska scena pa se ne zaključi tu, ampak ji je namenjeno celotno poglavje (Polish Black Metal), v katerem so omenjeni še Xantotol, Mastiphal, Arkona, Evilfeast in Kriegsmachine. Če za mizantrope in nihiliste ter na neki način tudi sadomazohiste ni bilo dovolj govora o Shining in depresivnemu black metalu, pa jim je tokrat namenjeno poglavje (Depressive Black Metal) z naslednjimi: Strid, Betlehem, Silencer, Forgotten Tomb in Total Negation.
Zdi se mi nesmiselno in tudi utrujajoče za bralca, da vsakega od teh predstavim oziroma povem kaj zanimivega, kar je odkril Dayal. Raje kot to naj izrazim še svoje kratko mnenje glede obeh knjig, ne le o »Kult nikoli ne umre«.
Dayal z obema knjigama ni zaključil svojega, po vsej verjetnosti življenjskega dela – to nam da vedeti naslov (Vol I.). Namen te recenzije, ki skoraj ni recenzija, je, če si pravite poznavalec scene oziroma če se zanimate zanjo, da vzamete knjigo v roke, če ne drugega kot orožje za kakšno debato s kolegi metalci. Knjigi ne predstavljata le neke površinske zgodbe, ki nam je vsem ljubiteljem te scene skoraj 100-procentno jasna, ampak pravzaprav nasprotno. Knjigi dasta misliti in postavljata različna vprašanja, predvsem pa sta realen vpogled v življenje, delo in zagnanost umetnikov oziroma glasbenikov. Predstavlja ozadje, iz katerega ti, takrat še fantje, danes možje – na žalost mnogi že mrtvi – izhajajo in kam jih je njihova pot popeljala.
Da ne bom predolg, naj za zaključek vstavim dve mnenji glasbenikov o teh knjigah iz teh dveh knjig:
»Dayal is one of these persons who's tickling out this kind of information you basically never would speak about in public. In 24 years I only met one or two interviewers who were serious about this…Such intense drawings won't be repeated.« – Jürgen Bartsch (Betlehem) o drugi knjigi The Cult Never Dies Vol. I.
»Dayal is an excellent writer – with an almost nerdlike (and I mean that in the most positive way) enthusiasm and eye for detail. I found reading what he put together, from our talk about my band's early days, genuinely moving. If the other chapters are done with the same care (and I assume they are) this will be the definitive encyclopedia on Black Metal.« – Kristoffer Rygg (Ulver) o prvi knjigi Evolution of the Cult.
Katerokoli od obeh knjig lahko pri nas naročite na On Parole!