Dead Crew so mlada hard rock/metal zasedba, katere člani pa so ostali le še mladi po duši. Gre za naslednjo četverico, ki je kilometre glasbenih izkušenj v preteklosti nabirala v bandih, kot so Peter Lovšin & Španski Borci, Interceptor, Legalo Kriminalo: Simon Cukjati (vokal, kitara), Žan Krajnc (kitara), Grega Šket (bas kitara) in Robi Dobrišek (bobni). Po že zdavnaj izdanem singlu God's Hives in kadrovskih spremembah je letos končno napočil čas za prvo studijsko izdajo. Vendar ta ni izšla na nam vsem znani plastiki, temveč na okolju prijaznem lesenem USB-ključku v samozaložbi. Idejo pozdravljam, hkrati pa sem mnenja, da izgleda ključek odlično.

No, zdaj pa h glasbi. EP z naslovom Joe Blacksmith ponuja 5 komadov, ki žanrsko ponujajo kar pestro mešanico rocka in metala. Plošček se začne hitro in udarno z zelo nalezljivim punk/speed/heavy metal riffom, ki se stopnjuje v zapomljiv refren, kjer se člani zasedbe derejo »Bastard!« Ni torej težko uganiti, da gre za komad Bastard, katerega videospot lahko pogledate tukaj:
 
 
Nadaljevanje prinese še en hiter uvod, vendar se komad odmakne od punkovskih ritmov in se razvije v bolj melodično smer in na koncu celo preseneti s klaviaturskim vložkom. Toda t. i. romantični moment ne traja dolgo, Ples s hudičem se konča hitro, nakar je že tudi čas za že omenjeni single. God's Hives spominja na Metallicin izlet v hard rock vode z albumom Load, kar pa nikakor ni mišljeno kot negativna kritika, temveč kot pozitivna primerjava. A komad me osebno ne navdušuje zaradi sorodnosti, ki jo slišim, temveč zato, ker je najbolj heavy in najbolj metal komad na tem polvečercu.
 
 
Po mojem osebnem okusu ga preveva kanček temačnosti, ki sicer sploh ni rdeča nit tega EP-ja. V osnovi je glasba iz hiše Dead Crew namenjena zabavi, zato je tudi splošno vzdušje bolj vedre narave. Po ponotranjeni izkušnji z God's Hives sledi z Masters Of The Universe še en punk/speed/heavy metal napad na naša ušesa, preden postane Joe Blacksmith povsem nežen. Zaključek tvori resna balada The Night Replaced The Day, ki še enkrat več poudari pomembno vlogo različnih kitarskih linij in postreže s kakovostno solažo. Če bo studijski celovečerec, ki naj bi že bil v nastajanju, uspel obdržati nivo kakovosti, potem se band ne rabi bati negotove prihodnosti.