RECENZIJE

20. 3. 2018
Deathcult - Cult of the Goat
Soulseller Records, 2017

Imel sem obdobje, ko sem intenzivno raziskoval norveško black metal sceno. V tistem obdobju mi je prekrižala pot tudi zasedba z imenom Deathcult, nanjo pa sem postal pozoren predvsem zaradi basista. Čudno? Ne, če človek ve, kdo je Hoest, kateremu pri Deathcult delata družbo Skagg in njegov brat Thurzur. Njihov prvenec Cult of the Dragon mi je sicer hitro postal všeč, toda enako hitro je tudi tonil v pozabo. Morda zato, ker je kar močno norveško tipičen, morda pa tudi zato, ker je band zadnjih deset let skorajda povsem neaktiven in sem pozornost pač naravno preusmeril drugam.

Kakor koli že, band je lani decembra deset let po prvencu izdal svoj drugi studijski album, in sicer z naslovom Cult of the Goat. Zaradi podobnosti imena in dizajna naslovnice sem ob novici o novem albumu bil razdvojen: po eni strani sem bil vesel obogatitve diskografije, po drugi strani pa zaskrbljen, kaj lahko band po tolikih letih sploh ponudi zanimivega. In sprva sem bil podobnega mnenja kot večina drugih recenzentov na spletu, ki na Cult of the Goat v glavnem sliši že slišan in poznan norveški black metal, zaradi česar so albumu v glavnem dodelili oceno solidno.

Toda dejansko ni potrebnega kaj dosti poslušanja, ko se začetni Climax of the Unclean z motörheadovskim uvodom in nadaljnjimi ponovitvami izkaže kot prvi hit na albumu. Preko osem minut dolg komad ponudi različne hitrosti, zanimive tako počasne kot tudi hitre riffe, razločno basovsko podlago, medtem ko se erotično vzdušje gradi po vzoru iz hiše Gaahlskagg: kričanje žensk ter cviljenje, kruljenje in rjovenje kozla. Ali pač nečesa podobnega.

V opisanem vzdušju se plošček nadaljuje z Bloodstained Ritual. Tematika ostaja enaka, še naprej pa najbolj prepričujejo odlični kitarski riffi, ki nudijo vse od pankovske enostavnosti do norveške epskosti. Se spomnite sneženja na televiziji? Mladi se boste zdaj vprašali, o čem zdaj to kvasim, starejši pa še pomnite, da kabelska televizija včasih ni bila samoumevna. In ko je je zmanjkalo, smo lahko opazovali, kako se muhe tepejo na zaslonu. Ascension Rite sicer ne tematizira dotične igre črne in bele na TV zaslonu, temveč se poslužuje tega šuma za grajenje vzdušja ob vstajenju gospodarja teme. Do The Oath se nato ne dogaja nič posebnega, če zanemarimo ritualni govor v francoščini na koncu Man Versus Beast. Začrtana raven kakovosti ostane, The Oath pa je ravno dovolj drugačen, da bi si ga mestoma lahko predstavljali celo na kakšnem albumu od Kvelertak.

Slabe četrt ure pred koncem pa band preseneti še z drugim hitom, in sicer najdaljšim Devilgoat. Presenečenje se ne zgodi zaradi tega, ker bi bil komad tako izredno dober, temveč zaradi tega, ker je tako posebno poseben. Ponudi vse, kar smo predhodno že slišali, doda pa orientalsko melodiko, trobente, še več erotičnega vzdušja, ženskega vzdihovanja, kozlovskih glasov in vse skupaj zapakira v izredno poslušljivo obliko, ki jo nadgradi instrumentalni zaključek Laudate Hircum.

Zaradi dotične izdaje bom spet poskusil bolje razumeti Kong Vinter, saj nekdo, ki sodeluje pri albumu, kot je Cult of the Goat, ne more na drugih območjih tako zelo zgrešiti. Hkrati pa me ne bi nič motilo, če bom moral na tretji album iz hiše Deathcult čakati naslednjih deset let, če bi to pomenilo, da bo tako izvrsten kot je pričujoči.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
25. 4. 2018
Primordial, Moonsorrow, Der Weg einer Freiheit
Backstage, München, Nemčija
26. 4. 2018
Metallica, Kvelertak
Olympiahalle, München, Nemčija
26. 4. 2018
Eruption, Tulsadoom
MC Kotlovnica, Kamnik
26. 4. 2018
White Stain, No Force Can
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
27. 4. 2018
The Exploited, Odpisani, Bakterije
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
28. 4. 2018
Fuck Off Commercial Festival
Šešče pri Preboldu