V začetku meseca decembra lanskega leta so prve znake življenja s širšo slovensko metal javnostjo delili primorski metalci DeathOmen: »Legendarni kitarist slovenske underground metal/grindcore/hardcore scene Miha Gerzej (Diarrhoea, D.T.W., Absent Minded, Nioba, Debakel, Trdoživi, Extreme smoke 57) se letos vrača z novim metal projektom, imenovanim DeathOmen.« Miha je ob sebi zaposlil še Tomaža Vovka na bobnih in Marjana Macarola na vokalu, kot trio pa je zasedba že tudi v lanskem decembru izdala svoj studijski prvenec, dolgometražec z naslovom Above Holy Ground, o katerem bo danes tekla beseda.

Trojica je žanrsko kategorizirala svoj prvenec kot »metalski« izdelek. Pojem »metal« je seveda preširok, da bi pri (potencialnemu) poslušalcu izzval kakršne koli konkretnejše asociacije, zaradi česar se mora človek sam podati na pot predalčkanja in kategoriziranja. Toda že po prvem poslušanju albuma z vsega osmimi komadi, med katerimi zadnji presega tretjino minutaže celotnega albuma, mi je bilo jasno, zakaj se je band odločil predalčkanje prepustiti drugim. Med slabo uro sledenja metalu iz hiše DeathOmen sem bil nemalokrat začuden, kako bandu uspeva tekoče prehajanje med žanri tako znotraj ene pesmi kot tudi med komadi samimi. Pri tem pa sta čist (vendar ne spoliran) zvok ter nenavaden mehanski clean, govorjen in zato povsem razločen vokal rdeča nit, ki povezujeta viže na Above Holy Ground v koherentno celoto.

Kot že zapisano, pa ta celota zajema kar nekaj metalskih podžanrov, zaradi česar bi recenzirani izdelek pod pritiskom nuje klasifikacije opredelil kot progresivni melodic/blackened thrash metal. Progresivnost je seveda v največji meri posledica že omenjenega zadnjega komada epskih dolžin, sestavljenega iz osmih tem. Ti se prav tako ne držijo enega samega žanra, temveč ob koncu albuma ponujajo povzetek predhodnega delovanja z nadgradnjo nemetalskih, atmosferičnih elementov. Predstavljena fuzija različnih žanrov, med katerimi tudi melodičnost heavy metala igra pomembno vlogo in zaradi katere imamo hkrati opravka z manj tradicionalnim thrash metalom, kakršnega so nekoč servirali eni in edini Metallica, tudi z vidika hitrosti, udarnosti, melodičnosti in strukture komadov postreže s privlačno raznolikostjo. Hkrati pa bo izkušeno uho uspelo iz slišanega razbrati kakšno podobnost s tem ali onim bandom, ki že dlje časa tlakuje široko avtocesto večnega metala.

Če torej večinoma konzumirate metal, ki je pripravljen v tradicionalnem nalezljivem načinu, a si ga hkrati radi začinite s ščepcem progresivnosti, bi vas znala mešanica Above Holy Ground nasititi za kar nekaj časa.