Deathspell Omega so eni izmed tistih bandov, ki v svoj podžanr metala prinesejo svežino, obljubo razvoja, dinamiko. O tem ni dvoma. Njihov album Si Monumentum Requires, Circumspice (2004) je določene spektre black metala na evolucijskem stopnišču praktično lastnoročno potisnil za stopnico (ali več njih) višje ... in obenem rodil t.i. sofisticiranega poslušalca black metala (no, mogoče ne rodil, zagotovo pa deloval kot porodničar). Fenomen se tu seveda ni ustavil – prek nadaljnjih izdaj (EP Kénôse, trije split CD-ji ter album Fas – Ite, Maledicti in Ignem Aeternum iz leta 2007) so Deathspell Omega svoj umetniški izraz iskali vedno globlje v vodah glasbenega kaosa. Kaosa, ki je mnogim poslušalcem in kritikom postal sinonim za kvaliteto; torej na podoben način kot je tehnično obvladovanje instrumentov še vse prerado in prevečkrat postalo kvalitativni faktor bandov kot so recimo Dream Theater.
Toda pustimo horde, njihove psihološke vzgibe in sisteme s katerimi se jih vodi in se raje osredotočimo na izdelek pred nami. Ko Paracletus udari v poslušateljeva ušesa je udarec vreden opisa in spominjanja. Kaos, disharmoničnost in disonančnost preglasijo in za dolgo časa uničijo možnost estetske recepcije albuma, ne glede na to kako zelo je želena. Toda potrpljenje: našel se bo čas za to.
S stališča zvoka in produkcije glede na Fas - Ite nekih večjih, teksture spreminjajočih sprememb ni; še vedno so v ospredju kot solza čiste kitare, ki so ravno toliko kot so čiste tudi disharmonične in... no enostavno povedano: mimo, izza. Česa je tu že drugo vprašanje, a pustimo to. Tudi vokali Mikke Aspe sledijo preverjenemu vzorcu prejšnjih izdaj in se gibljejo med trenutki izjemnosti na eni, pa do trenutkov popolne nepotrebnosti na drugi strani, saj je vokalov – ki so odličnosti navkljub monotoni – strukturno gledano enostavno preveč in že prav po baročno zapolnjujejo skladbe (čeprav je treba priznati, da to na albumu v obravnavi nit tolikšen problem kot je bil recimo na albumu Si Monumentum Requires, Circumspice).
Disonančne kitare in ritmi, ki bi jih različni poslušalci opisali ali kot »popolnoma mimo« ali pa kot zelo progresivne in avantgardne, vodijo to izdajo od prvega riffa prve skladbe dalje in poslušalca zibajo v nekakšno vase usmerjeno iskanje, poglabljanje. Ne bom sicer rekel, da je Paracletus šamanska glasba, nikakor ne, je pa izjemno osebne narave. In prav zaradi te narave nikakor ni pisana, niti primerna za širši spekter poslušalcev/ušes. Da bi človek lahko užival v melodijah Dathespell Omega (na albumu so sicer tudi ne toliko kaotične izjeme, recimo skladba Apokatastasis Pantôn) mora biti tudi sam kar konkretno razglašen v/po duši. Kot primer navajam anekdoto: sedim v sobi in poslušam Paracletus. Pridruži se mi punca, obstoji in nekam čudno gleda, nakar vpraša: »Koliko glasbe pa ti naenkrat poslušaš?« »Eno«, odgovorim: »Deathspell Omega so izdali nov album.« Toda če bi imel avdio zmožnosti Date iz Star Trek: The Next Generation, bi rade volje poslušal dvajset skladb naenkrat. In sočasno pisal prav toliko recenzij. Toda žal ...
Končna sodba: absolutno priporočam ... če ste tak človek, seveda. Podarite si to kolosalno izdajo, ki zahteva totalno predanost in se razglasite z njo!

Davorin