Čeprav nas Deathspell Omega že več kot desetletje razvajajo z odličnimi izdelki, so od zadnjega EP-ja Drought minila že dobra štiri leta, od zadnjega LP-ja Paracletus pa kar šest let. V tem času se je pojavilo tudi nemalo zasedb, ki črpajo iz specifičnega zvoka Deathspell Omega in v večini dosegajo zgolj povprečen nivo klonov. In ob poslušanju novega ploščka se mi je neredko prikradla misel, da so Deathspell Omega predvsem vnovič želeli pokazati, kako se stvarem streže in da je njihov »trademark« zvok lahko res le njihov in od nikogar drugega.
Poudariti velja, da gre pri Deathspell Omega že od dolgometražca Si Monvmentvm Reqvires, Circvmspice naprej za konceptualen preplet glasbene podlage z besedili in vizualno podobo, ki jih verjetno zares ne moremo obravnavati povsem ločeno drugo od druge, saj so del dogme, ki od omenjenega dolgometražca dalje preveva celoten opus zasedbe. The Synarchy of Molten Bones sicer v štirih pesmih traja le dobrih 29 minut in je tako npr. celo nekaj minut krajši od EP-ja Kénôse, a (vsaj zaenkrat) se je, kot kaže, oblikoval neki širši konsenz, da bo aktualni plošček obravnavan kot dolgometražna izdaja. Slednje navsezadnje niti ni pomembno, je pa res, da se EP-je vse prepogosto potiska ob stran kot nekakšne prehodne izdaje, ki so le filerji med dolgometražnimi albumi, čeprav so neredko slednjim povsem enakovredni. Kakorkoli, slabe pol ure je pravzaprav optimalna dolžina za tip kompozicij, s katerimi nam Deathspell Omega postrežejo. Kot smo že vajeni, gre namreč za intenzivne, zgoščene komade, prepletene s številnimi prehodi in hitrimi spremembami tempa, ki zahtevajo konstantno osredotočenost poslušalca, če ne želi česa preslišati. Temeljno ogrodje tako ostaja enako: disonantne kitare, ki se jih težko dešifrira, pospremljene z obiljem blastbeatov ter relativno nizkim, močnim black metal vokalom, ki kot običajno bolj deklamira, kot poje. The Synarchy of Molten Bones na prvo žogo zveni kot zmes omenjenih predhodnikov Paracletus in Drought, a je hkrati več kot (le) to. V glasbi je moč čutiti neko naravno evolucijo zvoka Deathspell Omega, ki je vselej še bolj izpiljen in hkrati vnese nekaj novitet, ki pozornemu poslušalcu ne uidejo. Če so vam Deathspell Omega vsaj približno »domači«, boste morda kljub visoki tehnični kompleksnosti komadov opazili, da gredo presenetljivo hitro v uho (seveda ne v smislu, da si jih boste ravno požvižgavali na poti v službo).
Na ravni besedil gre še vedno za filozofsko-religijski koncept, ki sledi trilogiji o Bogu, Hudiču in Človeku (torej LP-jem Si Monvmentvm Reqvires, Circvmspice, Fas… in Paracletus), besedila pa so tokrat zgolj v angleškem jeziku, ki sicer prevladuje tudi na preteklih izdajah, vendar je neredko prepleten z latinskimi, grškimi, hebrejskimi in francoskimi deli, in so vsaj do neke mere lažje razumljiva. Čeprav se je omenjena trilogija domnevno zaključila že s ploščkom Paracletus, je (kot že rečeno) celoten zbir besedil banda del iste dogme relativno svojstvenega teističnega satanizma (ki ga sicer na tem mestu ne bom posebej problematiziral, prav tako pa se ne bom spuščal v njegova očitna protislovja). V središče je vnovič postavljena metafizična vloga Satana, ki se znova in znova kaže kot antiteza Bogu, vendar gre pri tem pravzaprav za odnos v smislu nekakšne hegeljanske dialektike, katere sinteza pa ostane bolj kot ne zastrta, čeprav se na trenutke zdi, da gre pravzaprav za to, da je pri Deathspell Omega edini resnični Bog kar sam Satan. Še vedno so pogosti motivi in citati iz Biblije; slednja je za zasedbo kot vselej pomemben in relevanten tekst, ki ga je treba le »pravilno« interpretirati in naj bi služil le kot eden izmed številnih drugih svetih tekstov, ki omogočajo, da posameznik, po mnenju zasedbe, pride do uvida v Resnico. Besedila pogosto govorijo o smrti in uničenju ter vsebujejo psalmske elemente, le da v njih lirski subjekt ne kliče k Bogu, temveč k (vseprisotnemu) Satanu. S tem, ko Deathspell Omega ne zavračajo krščanskih tekstov, temveč jih le drugače interpretirajo in opredelijo kot majhen fragment večje Resnice, hkrati skušajo tudi legitimirati svojo gnostično satanistično doktrino, ki torej izrazito bazira na krščanski osnovi. Gledano v celoti gre še vedno za sledenje načelu »diabolus absconditus« (po katerem so naslovili tudi enega izmed preteklih EP-jev in je neke vrste negacija bolj znanega koncepta »deus absconditus«, ki ga pogosto pripisujejo Tomažu Akvinskemu), po katerem naj bi bilo moč v običajnih vsakdanjih dejanjih prepoznati delo oziroma kar sam obstoj Satana. Četudi mi vsebinsko besedila zasedbe niso najbolj blizu, je moč v njihovi kompleksnosti in pogosti rabi arhaičnega izrazja odkriti neko estetsko vrednost umetniškega izraza ali vsaj leposlovno validnost.
Če ste ljubitelj zasedbe že od prej, vam bo pričujoči plošček po poslušanju na obrazu gotovo izrisal nasmešek. Če pa ste med tistimi, ki pričakujejo nekaj več, utegnete biti rahlo razočarani nad dejstvom, da Deathspell Omega ostajajo zvesti enakemu zvoku, kot smo ga vajeni, z le manjšimi nadgradnjami in brez izrazitih eksperimentiranj. Osebno menim, da so znova dokazali, da so skupaj z Blut Aus Nord (s katerimi imajo pravzaprav precej manj skupnih točk, kot se jim običajno pripisuje) trenutno verjetno vodilna (ne le v podžanru black metala) francoska metal zasedba, ki še vedno izkazuje kreativno vitalnost.