Deicide, death metal veterani iz Tampe (Florida, ZDA), so pred leti pritegnili mojo pozornost iz podobnih razlogov kot Cannibal Corpse – zaradi brutalnosti glasbe pomešane z nalezljivimi ritmi in prepoznavnim zvokom. Po odličnih začetnih albumih sta nato oba banda zapadla v nek začaran krog ustvarjanja glasbe, ki vsake toliko let navrže odličen album, medtem ko banda z ostalimi celovečerci zadovoljujeta najbolj zagrete privržence in od albuma do albuma ponudita le nekaj izrednih komadov v družbi kopice povprečnih.
Na slednji način so Deicide tudi sklenili studijsko leto 2013. Prva misel, ki mi je šinila po glavi ob prvem poslušanju novega albuma, je bila: »Podobno so že naredili na To Hell with God.« Ta ideja oblega moje misli še po nadaljnjih n-tih poslušanjih, čeprav ne morem zares trditi, da me album pretirano dolgočasi (morda tudi zato, ker je dolg standardnih 36+ minut). Tako na hitro: album resnično ne ponuja nič novega, kar Deicide svojemu občinstvu niso predstavili ali prodali že najmanj enkrat tekom skorajda petindvajsetih let brutaliziranja. A ker so Deicide pač Deicide, do neke določene mere vseeno znajo zabavati – na svoj protikrščanski način, ki ostaja besedilna osnova in olje na ogenj enemu najbolj prepoznavnih vokalistov scene, ki bi moral biti med neživimi že najmanj trinajst let. Komadi, kot so In the Minds of Evil, Trample the Cross, Kill the Light of Christ ali End the Wrath of God (s kitarskim vložkom, ki spominja na Immolation), še najbolje ogrejejo moje vratne mišice, medtem ko pri ostalih nekoliko bolj zadržano spremljam skorajda neprisoten bas, standardno bobnanje, poznan growl, ne ravno mojstrske solaže in že prežvečene kitarske ritme. Klasika pač.