V nasprotju z večino mladih bandov pri založbi Metal Blade, Demiricous niti ne nažigajo v metalcore smeri. Fantje iz Indianapolisa so se bolj našli v thrash/death metalu skandinavske šole, se pravi v bandih kot Deathchain, Impious, Serpent Obscene ter ostalih. S prvencem One (Hellbound) pa dokazujejo, da se lahko, tudi kar se kvalitete tiče, kar upravičeno primerjajo z omenjenimi bandi.
Česa posebej originalnega tu vsekakor ni za pričakovati. Bit Demiricous so seveda eksplozivni, brezkompromisni riffi, vendar pa je zadeva presenetljivo tehnična, band preseneča s številnimi menjavami tempa, variacijami, melodičnimi solažami ter udarnimi, spevnimi refreni. Ne manjka niti počasnejših, groovy delov, ki Demiricous vsaj malo potegnejo v metalcore. Na moje veselje je opazen tudi precejšen vpliv Slayer, a le kar se glasbenega dela tiče. Vokalno je stvar razpeta med novodobno švedsko thrash/death sceno ter nemškimi Ravage, z dodanim black metalskim priokusom; kul, a še vedno nekoliko preveč enolično. Produkcija albuma na srečo ni preveč spolirana, vsaj, če jo primerjam s švedskimi kolegi. Škoda le za dolžino albuma (dvanajst komadov), saj se ta proti koncu že začne malo vleči, kljub temu pa so Demiricous na One (Hellbound) opravili zelo dobro delo. V prvi vrsti priporočljivo za fane skandinavskega neo-thrasha, kakor tudi za ne preveč konzervativne thrash nostalgike.

Boštjan