Kdor meni, da je Kapittel II: Faen i helvete drugi studijski album iz hiše norveških Den Saakaldte, zapis Kapitel II razume povsem pravilno. Album All Hail Pessimism, ki je Den Saakaldte izstrelil iz povprečja med underground zvezde blackmetalske scene, je namreč na Facebook profilu banda označen kot debitanski album. Podrobnejša primerjava tega in predhodno izdanega studijskega posnetka z imenom Øl, mørke og depresjon pa pokaže, da slednji vsebuje tri daljše pesmi, ki se kasneje v predrugačeni obliki pojavijo tudi na prvencu, in tri instrumentalne skladbe. Ker je torej band na prvencu ponovil koncept pisanja daljših blackmetalskih komadov s kombiniranjem z instrumentalnimi, je oznaka »demo« za Øl, mørke og depresjon povsem pravilna in zato je tudi Faen i helvete komaj drugi mejnik v bandovi diskografiji.

Od uvodne predstavitve banda neposredno k aktualni izdaji, ki je nisem slučajno naslovil kot drugi mejnik. Za kult in slavo prvenca se mora današnja postava zahvaliti predvsem Niklasu Kvarforthu, ki nam je predobro poznan kot vodja švedskih Shining. On je namreč izredno močno glasbeno zaznamoval All Hail Pessimism, tako da sem ob spoznavanju tega banda dolgo časa mislil, da gre za njegov stranski projekt. Da to ni res, je pokazal čas, saj Niklas v letu 2014 ni več član banda (dejansko ga je zapustil že 2011), sicer pa to potrjuje tudi album sam, ki ni več depresivno razvlečen, temveč je krajši za tri komade oziroma kar za dobrih dvajset minut. Poigravanje s številkami glasbenim navdušencem seveda ne pove (beri: pomeni) ničesar, zato moram dodati, da je iz glasbe Den Saakaldte z Niklasem izginil tudi švedski blackmetalski pridih. Tam zdaj strašijo in grozijo le še norveški duhovi. Protiutež k zvezdniškemu statusu, ki ga je s seboj prav tako odnesel Niklas, pa tvorijo še naprej Seidemann na basu (1349, ex- Koldbrann) in na novo Tjalve (ex-1349) in Eldur (Curse).

Posebna, resnično težko prebavljiva in močno depresivna zmes norveškega in švedskega black metala se je prelevila v tipičen norveški black metal, ki med drugim zveni tako zelo catchy tudi zaradi dejstva, ker so uporabljeni prijemi predhodno do določene mere že bili uporabljeni. Drugače kot prvenec, Kapittel II: Faen i helvete nikoli ne naredi resnično presenetljive poteze. Razvoj pesmi zmeraj sledi nekako predvidljivim korakom, zaradi česar mu je lažje slediti in si ga tudi lažje zapomniti. V kolikor bo to na dolgi rok pomenilo, da bo album nekdaj začel dolgočasiti, to seveda ni dobro, toda po kakšnih petnajstih poslušanjih se mi to še ni zgodilo. Nalezljive melodije srednje hitrega tempa so namreč izredno dobro dopolnjene z nikoli dolgočasnimi in raznolikimi vokali. Kot primer naj služi pesem Djevelens verk (ker se ravno vrti, ko pišem te besede): ko na začetku instrumenti hitijo, njihovo agresijo podčrta zlovešče blackmetalsko kričanje, a kasneje, ko se vetrovi umirijo, se z njimi vred umiri tudi petje, iz ozadja na pomoč celo priskoči Tjalve s clean vokalom. Podobnih vokalnih dialogov je več, k pestrosti pripomorejo pa tudi različne tehnike, tako da Den Saakaldte na trenutke zabavajo že s svojo lastno interpretacijo Attilovega (Mayhem) vokala in se ne ustrašijo niti zborovskega petja.
Za konec mi ostane samo še upanje, da me navdušenje ne mine tako hitro, kot me je prijelo.