Fas - Ite, Maledicti, In Ignem Aeternum ali v slovenskem prevodu: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj /…/« (Mat 25:41), nadaljuje kaotično zgodbo, ki (si) jo pišejo Francozi Dethspell Omega. Skupina se je iz klasičnega surovega underground black metala prelevila v tehnično in zvočno dovršeno zasedbo s filozofsko-religioznimi teksti in koncepti z albumom Si Monumentum Requires, Circumspice (2004), ki je kombiniral kaotičnost z melodičnostjo. Z Ep-jem Kenose in dvema split CD-jema so se Deathspell Omega v zadnjih letih z vsako novo izdajo vedno bolj pogrezali v glasbeni kaos, razbijali dogme black metala (kolikor jih je še ostalo) in utemeljili status religiozno-filozofske zasedbe.
Na prvi pogled je Fas - Ite, Maledicti, In Ignem Aeternum vse to. Album je glede na pričakovanja mogoče malo kratek (traja 'le' 46 minut) in vsebuje 'le' dve epski, nad deset minut dolgi skladbi. Glasba sama se je že tako oddaljila od black metala v najširšem pomenu besede, da se mi postavlja vprašanje, ali te francoske skupine ne opredeljujemo/opredeljujejo kot black metal le na podlagi prvih dveh – nikakor ne več reprezentativnih – albumov. Fas - … močno spominja na tehničen death metal, na ta ogenj še dodatno priliva gorivo uporaba pompoznega zborskega petja in orkestralizacije, ob vsem tem pa je edino, kar izstopa vokal, ki hreščeč, globok in napol govorni, ostaja nespremenjen napram zadnjim izdajam Deathspell Omega. Kaotičnost, ki jo dosežejo z disharmonijami, nizanjem 'melodij' in riffov v kompleksne konstrukte, ki bi jih pod drugačnimi okoliščinami imenoval skladbe ali komadi ter konstantnimi spremembami tempa, je albumu tako v breme kot v dobrobit, obenem pa sem se vprašal, kdaj je primeren čas oz. kakšno je primerno občutje za poslušanje Fas - … Odgovora še nisem našel.
Občutek, ki ga pustijo Deathspell Omega, je zmeden, a ne nujno slab. Treba je razumeti, da so ena redkih skupin, ki vsaj besedilno/konceptualno točno ve, kaj hoče in kaj dela. Že za to si zaslužijo pohvale. Vprašanja o izvoru zla v naravi in človeku, o zavestnem zavračanju Kristusa in sprejemanjem Satana kot Boga ter o božanskosti človeka oziroma 'Sina človekovega' (in obratno) so podana na prefinjen, sicer oseben, a z mnogimi argumenti in viri podprt način. Deathspell Omega so (klišejsko-karikaturno rečeno) na tej ravni bolj misleci kot pridigarji ali častilci.
Vsekakor je treba imeti ogromno potrpljenja za vsaj približno dojemanje Fas - Ite, Maledicti, In Ignem Aeternum, a na koncu izdelek ne razočara tako hudo na nobenem področju. Glede na to, da je album drugi del trilogije, ki jo je začel Si Monumentum Requires, Circumspice, je v čakanju na zaključni del mogoče dobro opomniti na dejstvo, da so v trilogijah vedno drugi deli tisti, kjer se praktično ne zgodi nič pomembnega, a so obenem nujno potrebni za razumevanje in celostni vtis trilogije.

Davorin