Vau! V rokah držim plošček in ne kaseto brežiškega grind/death tria Dickless Tracy. Hudo! Pa še tako lepo knjižico ima z besedili in dokaj morbidnimi fotografijami. Ampak dajmo najprej razčistiti eno stvar. Halls Of Sickness ni prvenec Dickless Tracy. Sodeč po besedah bobnarja je to že tretji album, kljub temu da še nisem imel priložnosti držati v rokah prejšnjih dveh izdelkov oziroma sem nekoč videl neko kaseto, ki je imela celo črno-belo naslovnico, ki se je smatrala kot album. No, tudi Dickless Tracy so zašli v bolj moderno dobo in so se odločili posneti CD, ne kaseto. Poleg tega so tokrat šli v pravi studio nekje v Murski Soboti, tako da snemanje ni potekalo na 15W ojačevalce, kuhinjske lonce in karaoke mikrofone.
Vsekakor lahko rečem, da Halls Of Sickness kljub današnjim totalno spoliranim časom zveni »old- school«. Prav preseneča me, da še danes lahko slišim dokaj umazano produkcijo, a na srečo je plošček kljub temu poslušljiv. In končno lahko v domačem naslonjaču poslušalec uživa v skladbah, ki smo jih neštetokrat slišali na koncertih. Album je dokaz, da je ansambel vstopil v bolj zrelo obdobje. Skladb ni trideset kakor pri mnogih grind skupinah, ampak le deset in, zanimivo, da to traja celih osemintrideset minut. Klasike kot so Enter The Martyrdom, Outside, Promised For Eternity, Halls Of Sickness, Incubator Of Death, Conflicts Of A Time To Come in seveda Grindstorm delujejo prepričljivo, s tem da so pestre in dinamične, predvsem pa se sliši dodelava aranžmajev. Nekoč so bile te skladbe krajše, sedaj je slišati mogoče celo kakšen dodaten riffek. So pa bile te skladbe včasih odigrane tudi hitreje. Še posebej, če se ozrem na bobne. Na voljo sta tudi dve noviteti, in sicer Dark Waters in Conclusive Inscription. Težko bi rekli, da izdelku kaj manjka. Zvok kitare je spodoben, Tomijev vokal je malenkost prepotiho, bas, ki ga odigral Tomi, lepo spremlja kitaro. Celo bobni, ki so bili snemani brez metronoma, zvenijo prepričljivo.
Vsekakor smo dobili kvaliteten death/grind album in upam, da bo drugi studijski plošček ugledal luč prej kot v desetih letih. Ampak vseeno me ena stvar moti. Mogoče je to res old-school, samo zvok snare bobna je obupen. Poink, poink, poink! Če pade še en album s tem snarom, se niti Lars Ulrich (St. Anger) ne bo mogel meriti z Ivanom Cepancem. A tale »malenkost« ne bo zmotila vsakega. Old-school »do jaja«!
Za naslednji album upam, da bo padel pred letom 2019, še prej pa ne bi bilo slabo, če bi Dickless Tracy zadovoljili oboževalce starega materiala, tako da bi nam skladbe kot so Curse Of Michael Myers, They Killed Kenny, Rotting Reality, When Battle Calls itd. postregli v taki obliki, kot je ta CD. Grrrrrriiiind!!!

Primož