Prijetno presenečenje so bostonski metalcoreovci, ki so po treh letih izdali svojo drugo ploščo. Ob poslušanju Unearth, Heaven Shall Burn in podobnih mojstrovin so Diecast sprva šli težko v uho, a se je to v kratkem času spremenilo. Čeprav band glasbeno ne izstopa preveč, saj se nekako giblje v tistih standardnih metalcore obrazcih – neverjetne spremembe ritmov (posebej v mosh), poudarjanje s pedali, nizkotonski riffi, fenomenalna melodika (ok, tole je izstopajoče dejstvo) – so vokali Paula Stoddarda nekako omogočili, da se prebijejo iz standardnih kalupov svoje smeri. Tako kot Peter Dolving pri The Haunted tudi Paul raziskuje, kako se kriči, nato melodično poje, nato govori, ali pa tvori skoraj popovsko večglasno petje. In to potegne v neverjetno dober filing, zaradi katerega se ti Diecast v CD predvajalniku zadržijo ves dan (najmanj). Pesmi kot Fire/Damage, Torn From Within, Savior, Traitor, These Days itd. se ukvarjajo predvsem s tematikami, ki jih znotraj sebe velikokrat začuti posameznik, prisotna je tudi kritika družbe ipd. Naj vas naslov ne zavede, saj album nikakor ne potegne v melanholijo. Boste videli, kakšen občutek ti zbudi že prvi komad, ko Paul kriči »Fear Is Fuel For Cowards!« Če nam le nebo ne pade na glavo...

Ivan