Največja norveška metal institucija je izdala album številka sedem, najbolj pričakovani izdelek ekstremnega metala v tem letu. Na Death Cult Armageddon so Dimmu Borgir povzeli svoje dosedanje delo in ga nadgradili z nekaj novimi elementi.
Poizkus sodelovanja s simfoničnim orkestrom se je pokazal za učinkovitega že na Puritanical Euphoric Misanthropia, s šestinštiridesetimi praškimi simfoniki pa so tokrat postavili nove meje v simfoničnem black metalu. Še nikomur v tem »fohu« ni uspela impresivnejša simbioza med black metalom in orkestralnimi pasažami, kot so Dimmu Borgir storili na Death Cult Armageddon. Dokaz za to so mogočna, epska Progenesis Of The Great Apocalypse, Allegiance, tudi Vredesbyrd in temačna Blood Hunger Doctrine. Atmosfera, ki jo ustvari ta povezava, mestoma zelo spominja na »hude« soundtracke – Eradication Instincts Defined. Simfonika igra torej zelo veliko vlogo, vendar na albumu nikoli ne pride do situacije, da bi presedala oziroma zvenela kičasto kot pri kakšnih simfo power bandih.
V pompoznih, melodičnih temačnih zvokih se je našel prostor tudi za heavy metalske in bolj prisotne thrasherske pasaže, ki so black metal himnam Cataclysm Children in Lepers Among Us naredili veliko koristi. Čistemu vokalu se niso odrekli, a so mu namenili manj prostora kot na predhodniku.
Kar so na Death Cult Armageddon ustvarili z orkestrom, bodo v prihodnosti težko izboljšali. Za naslednji album bi bilo bolje, da poizkusijo v neki drugi smeri. S trenutno postavo to ne bi smelo biti težko.

Matjaž