Dimmu Borgir so v svetu simfoničnega black metala ime, mimo katerega ne gre noben ljubitelj tega žanra. Sicer je bil leta 2010 izdan Abrahadabra pri poslušalstvu sprejet z mešanimi občutki, toda sam sem mnenja, da je bandu ta še zmeraj aktualni studijski plošček dodobra uspel. Podobnega mnenja je očitno tudi zasedba, saj je temu albumu zdaj posvetila še izvedbo v živo, in sicer posneto v letih 2011 in 2012 skupaj z norveškim radijskim orkestrom in zborom Kringkastingsorkestret. Plošček se imenuje Forces of the Northern Night, na njem pa so poleg glavnih komadov zadnjega albuma zastopani tudi glavni komadi iz bandove diskografije. No, skoraj vsi komadi, saj po mojem mnenju neupravičeno manjka odličen Stormblast, kateremu band zadnja leta v živo sploh ne posveča več pozornosti. Najstarejši komad je torej večni hit Mourning Palace z albuma Enthrone Darkness Triumphant, ki je zasedbo konec 90-ih ustrelil med zvezde črne kovine.

Podobno odločitev v zvezi z izborom komadov sem seveda pričakoval, saj je sodelovanje z orkestrom zagotovo botrovalo odločitvi o tem, da bo kolaboracija zajemala komade, ki na ta način najbolje pridejo do izraza. In ker je Abrahadabra že v osnovi najbolj simfoničen album od vseh, pade odločitev na povsem razumljiva, čeprav morda ne vsakemu najbolj všečna tla. Sicer pa je tudi samoumevno, da band kar se da promovira zadnji album, ki je z njegovega vidika tudi zmeraj najboljši. A osredotočenost na ta celovečerec hkrati pomeni, da poslušalec na zgoščenki ne prejme dosti novega. Tisto novo predstavljajo orkestralne različice nekaterih pesmi, ki morajo po večkratnem poslušanju dozoreti v poslušalčevem ušesu. Enako velja za določene spremembe, ki jih je band vpeljal v nekatere komade, ki posledično zvenijo že skorajda kot priredbe.

Na vizualni ravni, se pravi na DVD-ju, pa bo poslušalec/gledalec priča povsem dodelanemu nastopu, s katerim se Dimmu Borgir s svojimi sveže opranimi in zlikanimi kostumi prikažejo v najboljši luči in najboljši kondiciji. Edini minus, ki mi ob tej izdaji zaposluje misli, je okoliščina, da je band morda izgubil navdih za ustvarjanje nove glasbe, saj mu je po sedmih letih skorajda popolnega zatišja uspelo izdati »samo« live album. No, upam, da ni tako.