Pionirji švedskega death metala so očitno neutrudljivi, še posebej zdaj, ko je v zasedbi kitarist Martin Persson, ki se z drugim kitaristom Davidom Blomquistom odlično ujame, tako da ni potrebno čakati več kot dve leti za novo plato. Dismember so eden izmed tistih bandov, ki ne poizkuša nekih novih receptov, nekako tudi ne deluje, da bi rad eksperimentiral in raziskal druge glasbene dimenzije.
Kar pa ni nič napačnega. So pač le band, ki ohranja enak ustvarjalni pristop, tako da se ni treba bati, da se bodo Dismember drastično spremenili. Edini album, ki je bil malce drugačen, je bil verjetno Massive Killing Capacity, zato tudi ni toliko spoštovan. Za osmi studijski album so si Švedi preprosto vzeli naslov Dismember.
Aha, torej se lahko veliko pričakuje od tega albuma. Predvsem pa to, da bo kvaliteten tako kot prva dva albuma. Ne glede na to, katero skladbo si izberem, lahko trdim, da so pristni Dismember. Prvič pa se je na albumu predstavil bobnar Thomas Daun, ki je uspešno nadomestil dolgoletnega Freda Estbyja, ki je bil verjetno zelo prepoznaven s konstantnim igranjem v višjem tempu. Kitarski dvojec Persson/Blomquist ponudi veliko hitrih, pa tudi počasnejših riffov. Tudi solaž ne manjka, v komadu Under A Blood Red Sky pa smo deležni maidnovskega duela. Edino, kar je že malce moteče, je zvok kitar, ki bi lahko bil manj umazan, vendar pa se harmonije in solaže lepo in izrazito slišijo. Prav presenetljivo. Bas Tobiasa Christianssona sicer ne izstopa, ampak se ga pa vsaj prepozna. Ostane torej samo še pevec Matti Kärki, ki ni niti malo izgubil na kvaliteti svojega kruleža, kljub temu da rad poseže po ogromnih količinah alkohola.
Dismember so obdržali starošolski pridih s produkcijo, z razliko od prejšnjega albuma The God That Never Was so skladbe daljše, zaradi česar bi lahko tudi trdil, da je manj dinamičen. Še vedno pa so to čisto pravi Dismember.

Primož