Verjemite, tisti bog, ki ni nikoli obstajal, ni Dismember. Bog Dismember je še kako obstajal, ko je pred več kot petnajstimi leti soustvarjal švedski death metal. Pravzaprav ta bog obstaja še vedno, le v današnjem času ima mnogo manj vernikov. Je pa ta bog zelo zvest svoji veri in za razliko od svojega prijatelja nikoli ni bil hardcorovec ali pa hodil na balet.
Dismember enostavno ostajajo pri svojem – kombinacija srednjega in hitrega tempa, zmerne brutalnosti ter melodike po severnjaškem receptu ostaja njihov adut. Simbioza na prvi posluh kaotičnih ritmov, ki jih dopolnjujejo jasna ritmična stopnjevanja v navezi z death metalsko romantiko petja kitar, je izum Dismember, zato se ga tudi na tem albumu poslužujejo brez najmanjšega skoparjenja, celo izdatneje kot na prejšnjih nekaj izdajah, a spet ne do te mere, kot so to storili pred desetletjem na Massive Killing Capacity. Naj vas omenjanje melodike ne zavede – The God That Never Was ima pravo death metal poreklo, vključujoč Estbyjevo intenzivnost na bobnih kot tudi specifičen Kärkijev growl.
Vse, kar prinaša The God That Never Was smo pri Dismember nekako že slišali, a vseeno obstajajo finese, ki ta album ločijo od prejšnjih, čeprav bi se Dismember lahko poslužili kakšnega novega prijema več. Ni dvoma, Dismember svoj specifičen slog obvladajo do potankosti, a žal ta album šibka produkcija in premalo svežih elementov puščajo v prepadu med tistim, kar Dismember so in med tem, kar bi Dismember dandanes lahko bili. Med pozabljenim kultom death metala in prestolom, ki bi ga lahko ponovno osvojili.

Matija