Dragonforce sem poslušal, še preden so bili kul. V živo so davnega leta 2005 igrali kot predskupina Iron Maiden v Gradcu. Publika je med njihovim nastopom vpila »Maiden! Maiden!«. Jezen sem bil, da jim niso dali priložnosti, saj so imeli dober nastop (mislim, da so ravno promovirali album Sonic Firestorm. Sledil sem temu veseljaškemu power metal spektaklu še na naslednjem albumu Inhuman Rampage, nato me je minilo veselje do veselega metala. Mislim, da se je po izidu tega albuma z njihovo glasbo skoval izraz »Nintendo metal«, saj je bilo ogromno zelo hitrega soliranja in zvokov, ki so v spomin priklicali osem bitne računalniške igre. Ker to ni moja skodelica čaja, sem prenehal spremljati band.
Tri albume kasneje in po opravljenih kadrovskih spremembah poslušam aktualen album. Najpomembnejša sprememba, ki je takoj slišna, je menjava pevca ZP Thearta z aktualnim Marcom Hudsonom. Dinamični kitarski dvojec Li in Totman ostajata trdno v sedlu, pravzaprav sta še edina ustanovna člana v petnajstletni zgodbi skupine. Več presenečenj pa je sledilo ob nadaljnjem poslušanju zame »novih Dragonforce« …
Ustanovno jedro banda je poskrbelo za zimzelen Dragonforce zvok. Ko slišiš pesem, veš, kdo je izvajalec. Ko slišiš harmonije in epske melodije, veš, za kaj gre. Ko slišiš še prisotne Nintendo zvoke in zelo zelo hitro shizofreno soliranje, ti je vse jasno. Ko poslušaš besedila, se zaveš, da je potrebno obleči oklep, nabrusiti Meč resnice in braniti kraljestvo pred zmaji in hudobnimi uroki. Obstaja pa en urok, ki vas želi prepričati, da to, kar poslušate, ni čisto (t)isti Dragonforce, ki smo ga bili vajeni na prvih treh studijskih izdajah. V pesmi so se vrinili elementi, ki ne sodijo v kategorijo močnega metala. Pesem The Game je šolski primer posodobljenega zvoka, morda so jo zato uvrstili na sam začetek albuma. Thrasherski riffi in growl vokali (kot gostujoči glasbenik je pri tej pesmi sodeloval Matt Heafy iz Trivium) popestrijo zgodbo in dajo pesmi več dinamičnosti. Mogoče so fantje ugotovili, da pretirano soliranje morda res ni najbolj zanimiva stvar za poslušalce, zato so delež le-tega zmanjšali. Na srečo pa so ohranili epske refrene, ki so njihov prepoznavni znak. Primer: The Sun Is Dead. Opazil sem tudi, da je lirika prešla iz pretežno fantazijskega sveta (npr. Three Hammers) tudi v osebno izpovedno zvrst in eksistencialističen prostor. S tem mislim na prehod iz zgolj opisovanja dogodkov do tega, kako jih doživljajo protagonisti. Recimo. Zadnja pesem pa ne govori o mogočnih bitkah, temveč o ljubezni. Razlog? Pesem je namreč priredba Ring Of Fire, ki jo v originalu izvaja Johnny Cash.
Kot zlat Dragonforce standard je pri meni Valley of the Damned ter njegova naslednika. Maximum Overload zame zagotovo nima skupnega imenovalca v primerjavi z Dragonforce 2003 - 2009, razlika v zvoku je očitna. Kar je dobro! Spet sem namreč dobil kanček zanimanja za zame izgubljen band.