Vzorec, po katerem delajo Echoes Of Eternity, je že kar nekaj časa znan in bolj ali manj uspešno preizkušen v marsikateri zasedbi. V ospredju je nežen ženski vokal, katerega mama je seveda gospa Liv Kristine, glasbena podlaga pa je, v korist metal divi ali metal »wannabe« divi, potisnjena v ozadje. Ta glasbena podlaga je ponavadi rahlo do pretežno gotsko obarvana mešanica rocka in metala, Echoes Of Eternity pa tu nastopijo s progresivo.
Glasba Echoes Of Eternity žal ni nič drugega, kot serviranje prog klišejev, enega za drugim. Nedoživeto, neizrazito in celo slabo producirano, kar je za band te zvrsti enostavno nedopustno. Lepo vas prosim, že samo po sebi nezanimivo bobnanje produkcijsko ne preseže nivoja demo posnetka. S kitarskim delom ni kaj dosti boljše, saj nekaj ne najbolj posrečenih solo delov in osnovnih prijemov progresive ne more prepričati niti povprečno zahtevnega poslušalca.
Svetla točka albuma bi lahko bila kombinacija ženskega vokala s progresivo, ampak to ne gre zaradi pravkar naštetih argumentov. Adut ženskega vokala pa pogori s svojo povprečnostjo in nedoživetostjo. Iz sivine povprečja izstopajo edinole naslovni komad, pa še ta zgolj zavoljo malo bolj zanimive vokalne linije, baladni The Kingdom Within in outro Adrift, nad katerim se utegne navdušiti kakšen ljubitelj Enye.
Če ste poslušali vse od Theatre Of Tragedy do Krypterie, lahko Echoes Of Eternity brez pomisleka preskočite. Lahko pa si The Forgotten Goddess vseeno zavrtite in se zraven vprašate, zakaj so pri Nuclear Blast v poplavi tovrstnih bandov izbrali ravno Echoes Of Eternity.

Matija