Time To Die je eden izmed tistih albumov, o katerih (brez obilice balasta) ni mogoče ravno veliko povedati (še zlasti, če band poznate že od prej). Eden izmed ključnih vzrokov za to je, da na njem Electric Wizard ne ponudijo nič posebno novega ali inovativnega (niti znotraj lastne diskografije). Band tako tudi v osmo demonstrira svoj prepoznaven zvok, ki se giblje v okvirih stonersko obarvanega dooma z retro produkcijo in seveda spodobno mero psihedelije - edini »nov« dodatek k temu je, da vse skupaj zveni malce postano, ploščku namreč manjka predvsem več svežega vetra. Pri tem nimam v mislih nekakšnega larpurlartističnega eksperimentiranja z zvokom, temveč preprosto manj zatekanja k že večkrat uporabljenim formulam iz preteklosti. Na Time To Die najdemo tudi nadpovprečno število t.i. »filerjev«, ki nimajo drugega efekta kot polnjenje prostora in podaljševanja dolžine ploščka. Najti jih je mogoče predvsem v obliki izpetih ali predolgih citatov iz filmov, monotonih instrumentalnih vložkov ali nepotrebnih »droneajočih« podaljševanj posameznih pesmi. Karkoli od tega je v preteklosti skupine delovalo mnogo bolje. Ob prvem poslušanju sem tako dobil splošen vtis, da je celoten album pravzaprav prežet z nekakšno opazno lenobnostjo (od komponiranja dalje), vendar sem na koncu prišel do zaključka, da Electric Wizard niso postali leni, temveč so se preprosto že malo utrudili, čemur pa se po osmih dolgometražnih izdelkih ter več kot dveh desetletjih neprekinjenega delovanja niti ne gre čuditi in tako slednje lahko razumemo kot nekakšno olajševalno okoliščino. Kljub vsemu vendarle ne moremo trditi, da naslov albuma nehote dejansko odraža realno stanje banda, saj imajo fantje in dekle v rokavu gotovo skrit še kakšen adut ali dva. Pričujoči plošček bo tako še največ odobravanja požel zlasti med novimi poslušalci, ki band šele spoznavajo ter tistimi starejšimi, ki so že rahlo dementni in so tako že malce pozabili, kako zvenijo pretekle stvaritve zasedbe.