Endstille se ponovno po dveh letih vračajo z novim studijskim albumom. Upam, da naslov ne pomeni kakršnih koli namigovanj na končanje delovanja banda, informacij v tej zvezi na spletu nisem zasledil. Za tale band bi mi namreč resnično bilo škoda. A ker ne želim poslati govoric v svet o stvareh, o katerih nihče ne špekulira, bom prenehal z glasnim razmišljanjem, kakor hitro sem začel.

Aktualna Kapitulacija pa prav tako ne pomeni, da so se Endstille umirili. Niti približno. Mayhemic Destructor za bobni namreč dalje udarja enako neusmiljeno, kakor smo od njega vajeni že od prve plošče, pri čemer je treba posebej poudariti, da je Kapitulation 2013 že bandov osmi album. V poznanem ultra hitrem in ultra natančnem slogu, ki prekaša marsikatero brzostrelko, pa svoje instrumente zvijajo tudi ostali člani banda. In kdor je dvomil v uspešno zamenjavo vokalista, temu Zingultus z drugim »odpetim« albumom za Endstille dokazuje nasprotno. Besedilno se je band tokrat lotil še nedotaknjenega teritorija, in sicer Hitlerjeve mladine (Hitlerjugend), a kot zmeraj na premišljen in subtilen način, ki ne dopušča nobenih dvomov v bandovo nenaklonjenost kakršnemu koli političnemu delovanju. In to kljub komadu Sick Heil, ki je najbolj provokativen in nazoren med refrenom.

Za popestritev sicer bolj ali manj poznanega »šusa« band na več mestih eksperimentira z različnimi vokali (dosti zborovskega petja), dodaja realistične posnetke iz časa druge svetovne vojne (sicer tudi nič novega), medtem ko neke vrste vrhunec predstavlja priredba Blasphemer (Sodom) na sredi albuma. Zaključek je tudi v poznanem slogu, in sicer že osmi samonaslovljeni komad Endstille (Abschied). Čeprav ponuja Kapitulation 2013 dejansko le malo novega – na Anomie številka dve sem upal zaman – band svoje opravi zadovoljivo in denar za nakup albuma zagotovo ne bo vržen vstran.