Enslaved so lani v svoje vrste sprejeli novega člana, in sicer je za klaviature in clean vokale »poprijel« Håkon Vinje ter s tem zamenjal Herbranda Larsena, ki je z bandom posnel večji del njegove dosedanje progresivne diskografije. Zaradi menjave v zasedbi sem bil napačnega prepričanja, da se bo band zdaj morda vokalno osredotočil na bolj grobe oblike izražanja, toda štirinajsti studijski album E priča o povsem drugačni sliki. Oziroma o enaki, kot je bilo govora na predhodniku In Times.

Band otvori svoj aktualni celovečerec z najdaljšim komadom, ki nosi naslov Storm Son. Ta ponuja točno to, kar naslov tudi odraža, čeprav mi je uspelo pravilno predvideti samo dejstvo, da komad med drugim stavi na hitrost in udarnost. A kot je značilno za nevihto, pride ta po zatišju, ki je na albumu predstavljena oziroma uresničena z ustrezno dolgim in mirnim uvodom. Ko atmosferiko zamenjajo kitare in bobni, pa še zmeraj nismo pri najhujšem delu nevihte, v tem trenutku je komajda začel padati dež. Toda pogled na razvoj vzdušja je enako zgovoren kot pogled navzgor v sivo nebo, zato se poslušalec po nekaj minutah dejansko sreča z nevihto, ki se celo večkrat ponovi. Refren je ena od tistih stvari, ki me je pri tem komadu presenetila, hkrati pa poslušalcu pomaga pri percepciji komada, ki bi bila brez teh nalezljivih delov sicer dosti zahtevnejša. Poleg opisanega pa me je še presenetilo, da se Enslaved z dotičnim komadom vrnejo kar nekaj let nazaj, v obdobje, ko so z albumi Isa, Ruun ter Vertebrae začeli razvijati današnji zvok in slog.

Sledi še drugi komad, za katerega so Enslaved posneli videospot, in sicer The River's Mouth:

Ta je dosti bolj enostaven in direkten, zaradi česar si lahko poslušalec nekoliko spočije, preden se potovanje nadaljuje z naslednjim epom. Toda tudi Sacred Horse spada med enostavnejše komade na ploščku, prava sprostitev za ušesa pa je folklorni zaključek s pridihom orientalike. Odličen intermezzo na sredini dogajanja, ki nas popelje k zadnjim trem komadom, kjer pri vsakem posameznem prevladuje po en instrument. Zaradi kombinacije kitarske solaže in zeppelinovskih klaviatur Axis of the Worlds izpade kot najbolj rokovski štiklc celotnega albuma.

Po monotonem uvodu v Feathers of Eolh, kjer iz ozadja pozdravlja zborovsko petje, se dogajanje pospeši, toda mehki bobni ne odmevajo v družbi kričečega, temveč clean vokala, ki pripravi teren za vstop flavte. K sreči znajo nekateri bandi uporabljati flavto še drugače kot samo njene prve tri luknje. Z enako prefinjenostjo začini erotični saksofon zaključni Hiindsiight, drugi najdaljši komad albuma. Ta predstavlja v mojih ušesih nekakšen povzetek albuma The Endless River legendarnih Pink Floyd. Ali drugače: medtem ko ima poslušalec zaradi naslova pri Floydih avtomatično v mislih reko, pri zaključnem komadu albuma E pomislim na manjši vodotok v gozdu, ki nosi na svojem hrbtu papirnato ladjico v dolino. Pot te ladjice je seveda odvisna od strmin, preko katerih teče voda, zato je potovanje včasih bolj razburkano, spet drugič mirno, toda zmeraj v gibanju, tako kot komad sam.

Čeprav sem že govoril o zaključnem komadu, moram omeniti še dva bonus komada, ki se nahajata na vseh različicah ploščka. Zaradi te okoliščine je sicer nekoliko smešno govoriti o bonus komadih, a ker se ta razlikujeta od celotnega ploščka, je bandova odločitev po drugi strani povsem razumljiva. Ne vidim razloga, zakaj bi moral biti Djupet sicer bonus komad, toda s svojo surovostjo očitno preveč kontrira Hiindsiight, medtem ko je priredba What Else Is There? (Röyksopp) enostavno preveč vedra in vesela za tale album. Toda tudi povsem nepogrešljiva, saj je komad res kul.