Enthroned ne potrebujejo posebne predstavitve, saj so band, ob katerega se spotakne vsakdo, ki se malo bolj poglobljeno ukvarja z black metal sceno. A ker si želim daljši uvod za recenzijo albuma banda, ki mi že toliko let krajša dolgočasne ali popestruje že v osnovi zanimive trenutke, bom navrgel še nekaj faktografskih informacij, ki so z malo truda na voljo vsem, ki znajo uporabljati iskalnik Google, spletno enciklopedijo Wikipedija oziroma metalsko enciklopedijo Metal Archives: Enthroned so lani praznovali dvajset let obstoja, Sovereigns je njihov deseti studijski album, četrti v zadnjih sedmih letih, tako kot njegov predhodnik vsebuje devet pesmi in album ni bil napovedan v obliki singla, kot to počne mnogo drugih (bolj komercialno usmerjenih?) bandov dandanes.
Poleg omenjenih stalnic band še naprej pestijo težave s stalno zasedbo, saj peterico tvorita trenutno dva dokaj mlada člana. Glavne kadrovske težave so se seveda začele leta 2006, ko je band zapustil še predzadnji ustanovni član Lord Sabathan, ki je bil do takrat na bas kitari sicer bolj neslišen, vendar je pa vokalno bandu priskrbel unikatnost, ki je Nornagest nikoli ne bo dosegel. Slednji za moj okus še naprej ostaja glavni trn v glasbeni peti tega banda, saj se tudi po sedmih letih nekako ne morem navaditi na njegov vokal, ki mi zveni kot trpinčenje samega sebe namesto klicanja zlih sil teme in pogube.
A zakaj ponovno pogrevam tematiko, ko pa sem o vsem tem že razglabljal v recenziji leta 2012 izdanega albuma Obsidium? Ker je to dejansko edina šibka točka, ki jo znam očitati aktualnemu albumu, pa čeprav sem moral močno pretiravati, da sem dosegel določeno mero teatralnosti. Ali enostavno povedano, »Enthroned are back!«. Enthroned so ponovno »band, ki z vsakim albumom ponudi nekaj novega, svežega, […] veljajo za mojstre kombiniranja hitrega, brutalnega in zanimivega black metala z zlobno atmosfero, ki gradi in spominja na atmosfero črne maše.« Slab vokal gor ali dol, na albumu je dovolj drugih vokalnih oblik, tako da Nornagestovo blackmetalsko kričanje nekako ponikne in se izgubi, medtem ko vajeti povsem prevzamejo razgibane kitarske linije in kitarski riffi, ki skupaj tvorijo izredno dinamičen album, poln zanimivih vzponov in padcev hitrosti.
Potreboval sem zelo dolg uvod, da tukaj zaključim s povsem enostavno mislijo: Medtem ko Obsidium še danes ni del moje zbirke zgoščenk, bo Sovereigns tja romal ob prvi priliki. In čeprav me nihče ni vprašal: Enthroned 2014 me močno spominjajo na Behemoth 2014. Toplo priporočam!