Verjetno si mladi kitarski »riffirtuoz« Gary Holt leta 1985, po izidu legendarne mojstrovine Bonded by Blood (in kasnejše prve večje turneje s Slayer in Venom istega leta), ni niti v najbolj divjih sanjah predstavljal, da bo njegov band petindvajset let kasneje (še vedno) igral eno izmed vodilnih vlog v svetu metala. Po mnogih izletih v svetove drog, alkohola in »groupik« v osemdesetih, do trenj znotraj banda v začetku devetdesetih, razpada, prepirov (dobesedno je, po besedah očividcev, tekla kri), ponovne združitve, v sredini devetdesetiih izdaje enega najkvalitetnejših live albumov vseh časov in ponovnega razpada, je band v novem tisočletju najprej pretresla huda tragedija. Leta 2002 je Paul Baloff, pevec, sinonim Bay Area thrash scene, preminil na pragu svoje hiše; zadela ga je kap.
Gary Holt se je odločil voz vleči naprej. Leta 2004, na obletnico Baloffove smrti (2.2.) izdan Tempo Of The Damned pa je (lirično in glasbeno) pokazal vso njegovo jezo, agresijo in žalost v enem. Od ponovnega »Exodus napada« je tako minilo že šest let, v letu 2010 pa nam strežejo že s četrtim izdelkom. Neverjetno, boste rekli, a očitno Garyju ne primanjkuje idej, prihod Leeja Altusa (2005, zadnje tri plošče), »shredderja« Heathen, pa je glasbena obzorja Exodus le razširil.
Sam sem se ob vstavitvi ploščka v predvajalnik najprej vprašal: »Je mogoče, da sem pravkar zopet vstavil novo Exodus ploščo?« Zdelo se mi je, da ni minilo veliko časa, odkar sem to napravil nazadnje. Leta tečejo, zadnja studijska plošča pa je izšla leta 2007, a vendar … Kako bodo pesmi grajene, komponirane, dodelane, je bila moja naslednja misel. Ista vprašanja so se mi porajala že ob prvih poslušanjih Shovel Headed Kill Machine in The Atrocity Exhibition... Exhibit A, a po nekaj dneh sem ugotovil, da so bile skrbi tudi tokrat zaman. Direkten napad na ušesa, brezkompromisno žaganje, hitrost, prebiranje strun, ostrina, agresija. Odvisneži od mosha, v katerem jim je očitno usojeno umreti, vam z vsakim komadom ukazujejo thrashirati. S snipersko natančnostjo streljani hitri riffi Cpt. Garyja in Sgt. Leeja, ki kljub nenadzorovanem divjanju skozi komade ohranjajo brutalnost in »čistost«, navdušujejo in zapirajo čeljusti tudi največjim skeptikom, pa bodo vaša ušesa navadili na do sedaj nevajene frekvence. 100% volume is a must!
Dodelane, strupeno grajene, intenzivne, 99% hitre solaže vam bodo res oprale možgane, odlične kitarske linije pa v nekaterih sekvencah zaplujejo celo v death metalske vode, a vseeno ohranjajo tisto značilno kompresiranost klasičnega Exodus zvoka, božansko riffanje traja in ne pojenja niti za sekundo, netreblasti srednji toni mu dajejo težo in ga ohranjajo. Terrorizing guitars! Bas s kovinskim sekanjem reže skozi nizke frekvence in polni ušesa, zvok je zares nadodličen in prepoznaven. Jack Gibson ve, kako se stvari streže. Bobni so poglavje zase. Grom in strela, galop = Tom Hunting. Hunting je bobne posnel v pičlih treh dneh. Človek neverjetnih sposobnosti, mnoga leta cenjen, kot eden studijsko bolj natančnih bobnarjev nasploh. Raznovrstnost med prehodi, odlični, močni štopi in vedno prava izbira ritma za podlago kitarskim riffom so vrline, ki krasijo Huntinga. Z Gibsonom trenutno predstavljata eno bolj dovršenih metalskih ritem sekcij. Da pa te recenzije ne bo preplavljala sama pozitiva, sem se končno dokopal do slabe točke albuma. Rob Dukes – da ali ne. Vmesne poti tu ni. V mojem primeru definitivno ne. Enostavno se ne zlije s sliko celotnega albuma, že na prej omenjenih albumih ni bil ravno prepričljiv, njegovo kričanje je preveč monotono, čisti vokal pa povprečen, slab. Njegov odnos nad in pod odrom je poglavje zase, a očitno je med gorečimi fani kljub vsemu priljubljen. Band z njim ni pridobil, a prav tako ne izgubil. Je tam in očitno bo ostal. Kakorkoli.
Tematsko je album ne samo antireligijski, antiameriški, ampak kar totalno antičloveški testament jeze človeka, ki se očitno čuti ujetega že celo življenje in z vsakim novim albumom in letom postaja bolj nor. Mr. Mastermind, Gary Holt. Med komadi bi izpostavil predvsem The Ballad Of Leonard And Charles, Downfall (z neverjetno dodelano dvoglasno pasažo že na samem začetku) in napadalno The Sun Is My Destroyer. To so po mojem mnenju najsvetlejše točke albuma, ki združujejo vse opisano.
Exodus očitno ne znajo razočarati. Z leti postajajo zrelejši, glasbeno sposobnejši in vedno bolj »heavy«, v bistvu kar »heavy as fuck«, kot bi rekel Baloff, čeprav se glede na njihovo preteklost vedno znova sprašujem, ali je to sploh mogoče. Očitno je. Exodus attack, ready to strike again!

Tilen