Extirpation so mlad thrash/speed black metal band iz Italije, ki se je rodil leta 2009, prve črke svoje diskografije pa je pričel pisati že kar v naslednjem letu, in sicer z istoimenskim EP-jem Extirpation. Leta 2012 je nato trojica iz severne Italije s singlom The Door Of Madness, sedaj prvim komadom na Reverse The Reality, pripravila resne temelje za svoj prvi studijski album, ki je izšel pred nekaj meseci pri naših kolegih iz Srbije.
V nasprotju s svojo mladostjo se je band zapisal glasbi, ki je razcvet doživela v osemdesetih prejšnjega stoletja in svetu vladala do začetka devetdesetih, dokler prestola niso prevzele modernejše oblike ekstremnega metala. Govora je o takratnih kreacijah izpod kreativnih prstov Sepulture ali malo manj poznanih Sarcófago, katerih glasbo smo poslušali in njen vpliv čutili v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja tudi v Sloveniji. Ob poslušanju Extirpation se slovenskega metala vajena ušesa namreč dostikrat spomnijo na zgodnji razvoj tega žanra pri nas, kjer so ga pomembno sooblikovali na primer Interceptor ali Funeral March. Duša glasbe je bila takrat položena v vsak posamezni instrument, kreativnost in ideje so se prelivale neposredno od glasbenikov skozi instrumente in zvočnike do poslušalca, med bandom in končnim izdelkom ni bilo sodobne, vrhunske studijske tehnike, ki bi zvok in morebitne napake pri snemanju popravila, delen rezultat tega pa je bil pristen, umazan in surov garažni zvok.
Ljubitelje (dobrih) starih časov sedaj že zagotovo ščemijo prsti in se jim cedijo sline, a kljub zgoraj navedenim velikim imenom naj navdušenje ne bo preveliko. Čeprav Extirpation zaradi svojega čaščenja starih časov v začetku enaindvajsetega stoletja zvenijo kot pisan, eksotičen ptič sredi Alp, je delno pomanjkanje idej oziroma prevelika podobnost med komadi razlog za hladen tuš na sredini albuma. Slični kitarski in bobnarski ritmi, ki so po drugi strani sicer hkrati tudi tipičen element tega žanra, so odgovorni za manko na področju kreativnosti, težave pa se očitno zaveda tudi band, ki na koncu ponudi še dva bolj razgibana komada in s tem nekako reši celoten album.
Reverse The Reality torej v svetu glasbe ne predstavlja nič novega, je pa v krogih današnje spolirane in moderne produkcije dovolj zanimiv poklon starim časom, da zna zadovoljiti visoke kriterije starih mačkov, ki radi melanholično zrejo v svojo preteklost (beri: mladost).