Mem Von Stein in Exumer so dokončno nazaj. Po vmesnih avanturah, ko so se v preteklih dvanajstih letih združili za nekaj posebnih priložnosti, je v letu 2010/2011 prišel čas za finalno združitev in odločitev, ki je rezultirala v stvaritvi novega albuma, prvega po letu 1987. Dobra ideja? Delno.
Exumer niso band, ki bi kakorkoli hoteli prikazati, kako obvladajo svoje instrumente. Praksa, ki so jo zastavili v osemdesetih, ko so črpali predvsem predvsem iz prvih dveh plošč Slayer in EP-ja, se je prenesla v novo tisočletje, z dodatkom: bobnar je tokrat res na nivoju, tu ne pogrešamo najosnovnejših tolkalskih komponent, torej ritmične »pravilnosti« in smiselnih aranžmajev, ki jih je bilo zaznati na albumih izpred četrt stoletja (imeli so torej vse, kar Slayer, razen Lombarda, ki je pri Slayer vedno dodal štiri pike na »i«, ne samo ene). V ospredju so še vedno pekel, ogenj, brutalnost in neskončna povezanost s tevtonsko preteklostjo oziroma občutkom, ki ga Mem še vedno zna poustvariti, kljub temu, da že leta živi v New Yorku. Kitarsko delo je v znani maniri Exumer, novejša produkcija pa pripomore k čistosti zvoka, s čimer lažje razčlenimo posamezne linije.
Highlight albuma: The Weakest Limb, komad, ki je tako besedilno vsebinsko kot tudi glasbeno najzanimivejši komad. Govori o redkem psihološkem stanju, imenovanem Apotemnophilia. Stanju, v katerem je bolnik oziroma pravzaprav zdrav človek prepričan, da določen del telesa, po navadi prav tako zdrav, enostavno ne spada tja, kjer je. Vzemimo za primer nogo: človek je v sebi prepričan, da ga noga omejuje, da ga napravi neprivlačnega, da enostavno mora stran. Gre po žago in si jo odžaga, odreže. Da, čista resnica.
Za dodatek: Mem ne igra več basa, na plošči ga je sicer posnel, v živo pa ima band najetega basista, kar odvzame petdeset procentov čara pri nastopu. Predstavljajte si Slayer z Arayo, ko teka po odru s samim mikrofonom v roki. Nepredstavljivo.
Exumer imajo vsebino, le ta pa je na žalost malce preveč obdelana. Delno dober album, neprimerljiv z vrnitvenimi albumi ostalih »velikih« nemške scene v letih, ko so le-ti izšli (na primer Destruction – All Hell Breaks Loose, Kreator – Violent Revolution, Paradox – Collision Course itd.).