Velikani industrial metala so bili po eksperimentalnem albumu Transgression že krepko odpisani. Predhodnik Archetype je bil res kar dobro sprejet, kljub temu, da je bil to prvi album brez legendarnega kitarista Dina Cazaresa. Leto po Transgression so Fear Factory odšli na počitek, marsikdo je mislil, da je z njimi pravzaprav konec. Na našo srečo so se prebudili oziroma reorganizirali. Zgodilo se je tam konec leta 2008, ko sta se pevec Burton C. Bell in kitarist Dino Cazares srečala na koncertu Ministry; band, ki mu Fear Factory pripisuje marsikatero uslugo, da sploh obstajajo. Dino in Burton sta po nekaj kozarcih piva pozabila na stare zamere. Leta 2009 je bil najavljen nov projekt, ki vključuje Dina, Burtona, basista Byrona Strouda in legendarnega bobnarja Genea Hoglana. Projekt se je dokaj hitro preimenoval v Fear Factory in začeli so se potrjevati že prvi koncerti, ki niso bili izvedeni zaradi nelegalne uporabe imena, ker sta se bivša člana Raymond Herrera in Christian Olde Wolbers pritožila.
Po vseh komplikacijah so se reorganizirani Fear Factory odločili, da bodo posneli nov album. V dokaj kratkem času je nastal Mechanize, album, ki naj bi vseboval vse, kar je značilno za Fear Factory. Še bolje, zgledovali so se po prvencu Soul Of A New Machine. Sprva so se izkazali s skladbo Powershifter, ki je dajala nek potencial, da bo album posekal vse, kar so naredili doslej. Moram priznati, da je prva polovica albuma še kar obetavna. Skladbe Mechanize, Industrial Discipline ter Fear Campaign se izkažejo z močnimi riffi, z jeznim in nežnim vokalom ter dinamičnim bobnanjem. Vendar se pri bobnanju hitro zatakne; Hoglanov stil ne sodi v Fear Factory, še posebej pretiravanje z desetimi dodatnimi činelami odvzame Fear Factory pristnost in daje kičast prizvok. Z blasti in hitrimi pedali pa vse skupaj vedno bolj spominja na Dinov drugi band, Divine Heresy, še posebej ko v skladbi Industrial Discipline prispeva solažo. Na stare dobre Fear Factory še najbolj spomni Christplotation, ki s klaviaturami in drugimi efekti daje tisti pravi občutek postapokaliptične vojne ter prevlado kibernetskih organizmov, kar je bilo značilno za Demanufacture in Obsolete. Po Christplotation vse pade dol. Komadi delujejo na hitro spacani, nič ni takega kar bi izstopalo; skladba Designing The Enemy s svojo zaspanostjo spomni na Descent z Obsolete, vendar oboževalca težko gane. Navdušojoč pa je zaključek; Final Exit je vsekakor najbolj epska zadeva na albumu. Skoraj bi se ga upal primerjati z neverjetnim Resurrection z Obsolete, s tem ko Burton nase opozarja s prijetnim spevnim petjem.
Nekaj je treba res priznati. Novi Fear Factory niso ravno presežek, vendar imamo tu še vedno bistvo – Dina Cazaresa, ki mu že od nekdaj pripisujemo izjemno spretnost desne roke. Če bi se vsi današnji –core bandi učili od njega, breakdowni ne bi tako hitro dobili etikete »dolgočasno«. Po svoje je Mechanize najboljši dosežek po albumu Digimortal, vendar mu manjka epskost, atmosfera in na splošno komadi, da bi se lahko primerjal z Demanufacture, Obsolete in Soul Of A New Machine. Da bi dobili kaj podobnega kot so Self Bias Resistor, Demanufacture, Hunter-Killer, Shock, Edgecrusher, Martyr in Scapegoat, lahko oboževalec le sanja.
Mechanize se sicer mirno prebavi, bolj zaskrbljujoči so njihovi koncerti. Burton zveni na album odlično, v živo pa porazno. Na koncu si bomo le želeli, da Fear Factory sploh ne nastopajo. Kot drugo pa ne bi bila slaba ideja, da bi se spet malo reorganizirali, s tem da bi se predstavili še s Wolbersom kot drugim kitaristom in Herrero na bobnih. Resda njegovo bobnanje ni tako kompleksno kot Hoglanovo, vendar gre za originalnega člana in človeka, ki je s svojim stilom dal Fear Factory trademark, ne glede, da je bil s strani provokativnega Kerryja Kinga obtožen, da ne zna uporabljat rok. Predstavljajte si le, če bi Hoglan dobil mesto bobnarja pri Obituary in tam po nepotrebnem vsak prehod obdelal s cinglanjem po desetih činelah.

Primož