Fear Factory se po dveh letih vračajo z devetim studijskim albumom, ki nosi naslov The Industrialist. Tako kot njegovega predhodnika Mechanize, so Fear Factory tudi album The Industrialist nekaj mesecev pred njegovo izdajo napovedali z izdajo singla, ki v letu 2012 nosi naslov Recharger. Gre za drugo skladbo aktualnega albuma, ki je na vrsti takoj za istoimensko The Industrialist. Tako kot je to v navadi že od albuma Demanufacture (1995) dalje, se Fear Factory še naprej držijo načela izdajanja konceptualnih albumov, ki na besedilni oziroma tematski (podčrtano z dizajnom knjižice) ravni govorijo o odnosu človek proti stroju oziroma stroja proti človeku. Nekoliko več sprememb (seveda pričakovano) The Industrialist prinaša na glasbeni ravni.
Se je število članov Fear Factory v letu 2012 zmanjšalo? Ne. Prišlo je do zamenjave članov na bas kitari in bobnih, medtem ko sta Dino Cazares in Burton C. Bell Industrialista (»The album is a futuristic tale of an automaton, striving to survive by fighting for its existence within a desperate world. The lyrics tell the story while the music takes our industrial roots and blends them more perfectly than ever with our metal edge. And all without losing the sound that makes Fear Factory a machine of sonic devastation.«) posnela sama, brez živega bobnarja. Legenda o uporabi računalnika namesto bobnarja je v letu 2012 postala resničnost, ki pa je zaradi izredno »človeškega« zvoka skorajda neverjetna.
So Fear Factory v letu 2012 postali mehkejši? Niti ne. Kitare so še zmeraj ostre, bobni še zmeraj udarni, zvok, ki zavoljo izbrane tematike spominja na strojno / mehansko proizvodnjo glasbe, pa še zmeraj surovo čist kot rezilo noža. Od predhodnika so se Fear Factory oddaljili z raznolikostjo, ki so jo dosegli s prepletenostjo več nemetalskih elementov z zanje značilnim industrial/groove/death metalom. The Industrialist tako ponuja manj deathmetalskega nabijanja ali štancanja in več zvokov ter melodij, ki so doma v elektro, industrial in noise vodah. S tem so Fear Factory ustvarili več prostora za nezamenljive mračne melodije in atmosferičnost. V God Eater sta Dino Cazares in Burton C. Bell recimo kot uvod in zaključek uporabila tematsko pesem iz legendarne grozljivke Noč čarovnic (Halloween).
Se Fear Factory v letu 2012 ponavljajo? Malo. Toda ponavljanje v primeru Fear Factory sploh ni nek problem, saj pri njih v osnovi šteje album kot celota (v tem je tudi smisel konceptualnih albumov), medtem ko je proizvajanje zapomljivih hitov, kakršen je recimo Replica, bolj redkost kot pravilo. Tako ima poslušalec kljub izredno spevnemu Difference Engine v drugi polovici albuma in uporabi že omenjenih številnih efektov in zvokov še tudi po dvanajstih ali trinajstih poslušanjih občutek, da se skozi celoten album ne spremeni kaj dosti, da se prvi štirje komadi ponovijo v sklopu drugih štirih.
So Fear Factory v letu 2012 ostali brez idej? Tudi ne. Čeprav je vprašanje zaradi zaključnega in preko devet minut (pre)dolgega Human Augmentation, ki po tradicionalni definiciji skladbe to sploh več ni, saj ga sestavljajo le še zvoki in efekti, povsem na mestu. A to je že stvar okusa. So pa Fear Factory, drugače kot je v navadi pri podobnih »instrumentalnih« zaključkih, Human Augmentation opremili z besedilom in tako kljub vsemu pokazali določeno mero inovativnosti.
Skratka, The Industrialist je zagotovo izdelek, ki v prvi polovici leta 2012 dviguje nizko raven in upanje na področju izdajanja metalskih studijskih izdelkov.