Ena najboljših, a premalo znanih švedskih folk metal skupin je izdala svoj tretji album, Nagelfar. Najboljših zato, ker dejansko vključujejo elemente švedske folklore in za besedilno podlago ne uporabljajo zgolj nordijske mitologije. Dobro, okvirno tematiko aktualnega ploščka razkrivata že ime in naslovnica, za katero ni poskrbel nihče drug kot Kris Verwimp; na njej je upodobljen volk Hati oz. Månegarm, kako ravno požira luno, kar bo med drugim povzročilo triletno zimo (fimbulvinter) ter posledično konec sveta (Ragnarök), pri vsem tem pa bo vloga Nagelfarja oz. ladje iz nohtov umrlih, da pripelje bojevnike, velikane in bogove ene strani do odločilne bitke z bogovi in bojevniki druge strani.
Na nordijsko mitologijo se neposredno v bistvu nanaša le glavna pesem, Nagelfar. Ostali komadi tematsko bolj temeljijo na drugih sagah, npr. o kralju Sigurdu Hringu, ter na ljudskem izročilu, tako švedskem kot skandinavskem. V prvi pesmi Ulvsgäld je na primer v izvedbi Sandre Karinsdotter moč slišati način petja »kulning«, ki so ga v preteklosti pastirice in pastirji uporabljali za priklicanje krav s pašnikov, zato je raba kravjega zvonca v tem primeru še toliko bolj zanimiva. Pesmi v glavnem spominjajo na najbolj znane ljudske viže, na nekaterih je slišen celo srednjeveški pridih (Sigurd Ring), na vseh so zopet prisotna številna ljudska glasbila, kot na primer moraharpa oz. švedske gosli na tipke ter švedske dude, poleg domačih pa se band poslužuje še vrste drugih ljudskih glasbil, kot so hurdi gurdi, grški buzuki, drumljica ter razne piščali, vse skupaj pa spremljajo klaviature, bobni in bas kitara. Kitar pri Fejd niti ne pogrešam, saj njihova glasba še vedno zveni bolj polno od marsikaterega drugega banda z dvema ali celo tremi kitarami. Njihove pesmi so raznolike in se ločujejo že po posameznih izidih, četudi je vsem skupna Patrikova mešanica petja in recitiranja in čeprav so si komadi precej sorodni že od samega začetka ustanovitve banda, saj se postava zasedbe v teh preteklih dvanajstih letih njenega delovanja ni spreminjala, posledično pa tudi bandov stil ne. Fejd je v bistvu nastal iz dveh skupin, deloma iz metal zasedbe Pathos ter iz folk skupine bratov Rimmerfos in prav Patrik in Niklas sta zaslužna za poglobljeno poznavanje švedskega ljudskega izročila, kakršno je očitno v njihovih pesmih. V podobnih zasedbah ima le malo ljudi dejanske izkušnje s tega področja oz. pozna več kot le par najbolj osnovnih ljudskih pesmi, in še te lahko preštejem na prste; namreč švedske Garmarna ter finsko-švedsko navezo Hedningarna. Hardingrock, Wardruna in Hagalaz' Runedance sledijo drugačni filozofiji in tudi glasbeno niso primerljivi s Fejd, saj če že, bi bile tu bolj na mestu navezave z Myrkgrav, Glittertind ali Árstíðir Lífsins, ker pa pri slednjih bolj prevladuje komponenta metala kot folka, so Fejd do neke mere morda še najbliže njihovi rojaki Gjallarhorn, vendar imata obe skupini še vedno zelo različno in prepoznavno zvočno podobo.
Na Nagelfar so pesmi večinoma bolj vesele narave v stilu komada Den skimrande, zato band tudi v živo nima težav pri ustvarjanju prave veselice pod odrom. Za to, mimogrede, ne rabijo raznih Beer Beer, Vodka, Tequila in podobno neumno naslovljenih pesmi, ki tako ali tako nimajo več nikakršne zveze z glasbo samo. Poleg dejanske vsebine ima Nagelfar še vse drugo, kar na dober album pač sodi: »obvezno« kakšna balada (Vindarnas famn), ne manjka niti bonus oz. demo posnetek na koncu ploščka (Ulvsgäld), poleg kopice dobrih pa je na njem še nekaj zares udarnih viž, kot sta Fjärrskådren ter petminutni instrumental Häxfärd. Skratka, Nagelfar je obvezna pridobitev za vsakogar, ki zna takšno glasbo ceniti in ki ga vsaj malo zanima švedska kulturna preteklost.