Na današnji dan
2009
Lamb Of God izdajo peti album Wrath
NAGRADNE IGRE
Traja do: 26. 2. 2020
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

14. 8. 2013
Forlorn Path - Man's Last Portrait
samozaložba, 2013

Forlorn Path je ekstremna metal zasedba iz Amerike, ki je tekom svojega relativno kratkega petletnega delovanja od ustanovitve v letu 2008 doživela kar nekaj kadrovskih kot tudi glasbenih sprememb. V tem relativno kratkem obdobju pa je band kljub vsemu uspel proizvesti kar tri studijske izdelke, in sicer dva EP-ja ter celovečerec, ki bo osrednja tema tega pisanja. Man's Last Portrait je po besedah banda, ki danes diha in ustvarja kot trojica, povzetek najboljšega iz preteklosti z dodatkom aktualnih idej – tako na besedilni kot glasbeni ravni. In ker je bil band že v preteklosti zapisan različnim žanrom, od death metala, folka, jazza, noisea in black metala, smo pestri žanrski mešanici priča tudi na prvencu. Z njo pa tudi stoji in/ali pade album. V kolikor bi bil album v celoti kot nakazuje njegov začetek z Empire Of Decadence in Words Only Wind Can Speak, potem bi mi to bilo v veliko osebno zadovoljstvo in bi bila recenzija prenasičena s superlativi. A ker Man's Last Portrait ni samo melodični black metal z ravno pravo kombinacijo čudovitih melodij in surove agresivnosti, temveč je v veliki meri tudi melodični death metal in na trenutke le še »rock balada«, za moj okus vsebuje enostavno preveč prekinitev in sčasoma prične nekoliko dolgočasiti. K temu pripomore prav tako dejstvo, da album poleg dveh krajših instrumentalnih sestavlja osem pesmi, ki v povprečju štejejo okoli sedem minut.
Za vse ljubitelje slednjih zvrsti, če na tem mestu povsem izvzamem svoje lastno mnenje in objektivno pod drobnogled vzamem to, kar sestavlja osrednji del albuma, moram priznati, da je Forlorn Path uspel kar soliden plošček. Ljubitelji melodičnih, romantičnih in zasanjanih melodij, podkrepljenih s prav takšnim klavirjem/clean kitaro, bodo zagotovo prišli na svoj račun. Skupaj z dvoglasnimi kitarami se slika baročne lepotice, ki se v širokem črnem/belem/rdečem … krilu vrti v taktu nežnih zvokov, riše kar sam od sebe pred duševnim očesom poslušalca. Lepotica je seveda samo plod moje domišljije, saj se trojica iz Amerike na besedilni ravni posveča dosti bolj resnim temam sodobne realnosti, njen ples pa dostikrat prekine black- ali deathmetalski vihar, ki razdere trenutno razpoloženje in nato vzpostavi novega.
Kot negativno plat albuma pa bi izpostavil nekaj posamičnih trenutkov, ki so povsem »nemelodični«, že skorajda thrasherski in prekinjajo osrednje vzdušje. To je najbolj očitno pri predzadnji What Lies Beyond, ki postreže celo s ščepcem industrijskih zvokov in se konča s tiktakanjem ure. Poleg tega pa sem imel med poslušanjem tudi težave z ločevanjem komadov, saj posamezne melodije zvenijo zelo podobno. A ker so komadi dokaj dolgi, je možno, da bo ta okoliščina sčasoma povsem zbledela, ostala pa bo pestra kombinacija metalskih in nemetalskih žanrov.

SORODNE VSEBINE:
14. 3. 2012Undead Pandemic - The Rising / Recenzije
9. 4. 2014Nebulous - Nebulous / Recenzije
16. 7. 2010The Man Eating Tree / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
18. 2. 2020
Ihsahn - Telemark (EP)
Recenzija
13. 2. 2020
Karg - Traktat
Recenzija
12. 2. 2020
Leprous - Pitfalls
Recenzija
11. 2. 2020
Chains - Sonic Sabbath
Recenzija
6. 2. 2020
Alcest - Spiritual Instinct
Recenzija
5. 2. 2020
Lindemann - F & M
Recenzija
30. 1. 2020
Minenwerfer - Alpenpässe
Recenzija
17. 1. 2020
Týr - Hel
KONCERTI & FESTIVALI
23. 2. 2020
Duel, Mindcrawler
Backstage, München, Nemčija
24. 2. 2020
Inhepsie, Core System
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
25. 2. 2020
The Dead-End Alley Band, Sunstain
El Covo De Jameson, Opčine, Italija
25. 2. 2020
Papa Roach, Hollywood Undead
Gasometer, Dunaj, Avstrija
27. 2. 2020
Turia, Iffernet
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 2. 2020
Lipstikk & Leathür: Broken Arrow, Tomcat, Street Creeps
Klub Jedro, Medvode