Štiri najmočnejše zasedbe quebeške black metal scene so pred kratkim skupaj izdale split, imenovan Légendes, in vsaka je prispevala po eno pesem, ki se tako ali drugače nanaša na quebeško folkloro. Zaradi tega bi bili angleški prevodi besedil še toliko bolj zanimivi, a jih žal nisem še nikjer zasledila.
Za Forteresse je to prva izdaja po leta 2011 izdanem ploščku Crépuscule d'Octobre, zato je dobro slišati, da v njihovem taboru še ni vse potihnilo. Njihov prepoznavni zven je bil pričakovan, zato skladba Wendigo vsaj s tega vidika ni nobeno presenečenje, vendar je dotična pesem tudi za bolj tradicionalen black metal zelo razgibana, kar velja tako za njene riffe kot bobnanje. Vsekakor ne razočara. Harsh vokal je znova bolj v ozadju, vajeti pesmi pa drži clean kitara. Zaradi produkcije zvoku manjka več globine oz. atmosferičnosti, tipične za Forteresse že od samega začetka, torej od prvenca Métal Noir Québécois leta 2006. Kot zanimivost: Wendigo je po legendi veje severnoameriških staroselcev (Algonkinov) pol živalsko in pol človeško bitje, povod, da se človek preobrazi v to pošast, pa naj bi bil kanibalizem oziroma uživanje človeškega mesa.
Folklorno obarvano je tudi že samo ime druge skupine na splitu, saj ga je band prevzel po legendi o paktu, ki so ga kanadski pionirji sklenili s hudičem. Chasse-Galerie so za split prispevali pesem Le Bois des Belles, ki je, vsaj v primerjavi z Wendigom, malce bolj umirjena in precej bolj melodična. Pesmi se ločita tudi po tem, da je pri Chasse-Galerie najbolj v ospredju bas in ne toliko kitara.
Na splitu najbolj izstopa skladba La Griffe du Diable, saj se od ostalih pesmi loči predvsem po bolj surovem zvoku, poleg tega pa Monarque še najbolj variira svoj vokal, medtem ko kitarske riffe toliko manj (moram pa omeniti, da imajo činele obupen zvok). Kot je razvidno vsaj iz naslova, se torej s hudičem na splitu tematsko ne ukvarjajo le Chasse-Galerie. V quebeškem bajeslovju se vrag nasploh pogosto pojavlja in morda je v tej regiji ravno zaradi tega tako priljubljeno mešanje black metala s tamkajšnjimi legendami in pripovedkami Z Murmures Nocturnes se je Csejthe v miksu še najbolj posrečilo uravnotežiti vse instrumente. Nekaj malega je tudi klaviatur, čeprav le-te pri barvanju že tako polnega vzdušja nimajo neke teže. Izmed vseh pesmi je njihov komad žal še najmanj pomenljiv. Pa ne toliko zaradi bolj umirjenega tempa, temveč se zgradba pesmi enostavno pretirano ponavlja, oddaljeni vokal pa je zelo monoton. Vsaj mene je po lanskem ploščku Réminiscence Murmures Nocturnes pustil malce ravnodušno.
Vsem komadom je skupna bolj skromna produkcija in četudi si bandi delijo nekaj članov, tako rednih kot občasnih za koncertiranje, se meje med komadi ne brišejo. Čeprav so pesmi med seboj zelo povezane, ima vsaka svoj prepoznavni pečat. Légendes je še en dokaz, da quebeško podzemlje raste in se utrjuje. Upam le, da se za naslovom ne skriva kakšna namerna dvoumnost, saj so kljub že kultnemu statusu na domačih tleh vse štiri zasedbe še daleč od legendarnega kova. Zato se bojim, da bo dvojna plošča v standardni in »die-hard« verziji s svojo skromno minutažo imela neko pravo vrednost zgolj za zbiratelje.