Na način 21. stoletja kombinirati thrash in death metal res ne zveni nič pretresljivega, vendar če je stvar nadgrajena tako kot je to uspelo Francoskemu sekstetu Furia na tretjem albumu Kheros, bo izdelek nedvomno izstopal iz povprečja, če že ne bo zanimiv in izviren.
Furia so v manj kot desetletju obstoja lepo pokazali napredek in svoj slog pripeljali do prepoznavnosti. Pozabite na zdistorziran thrash z blastbeati in growlom, Furia so šli mnogo dlje – lahko vam servirajo agresiven metalcore del, kateremu sledi gothic pasaža in obratno. V zanimivih, vse prej kot preprostih strukturah se poigravajo s prehodi od agresije do melodike in nazaj. Tudi po večkrat, če je potrebno. Drznejo si stati ob meji z melanholijo ter takoj naslednji trenutek napasti z vso uničevalno silo, ki jo premorejo. Prehodi med vse mogočimi tempi so opravljeni z vso eleganco, prav ta pes pa moli taco v močno atmosfero, za ustvarjanje katere se Furia poslužujejo klaviatur, vložkov, samplov, govora in akustike. Vokalna ponudba obsega growl, čist in rezek vokal, vsakega od njih v več variacijah, včasih z efektom, včasih brez. Kitaristoma ni tuje niti ostro, težko riffanje, niti v večini že slišane pasaže, po večini s poreklom melodičnega death metala, njuna predrznost gre celo do te meje, da se začneta spogledovati z doom metalom.
Vsi zgoraj našteti elementi so na Kheros premišljeno dozirani in povezani v homogeno celoto. Kheros je film s tisoč igralci, ki si ga lahko ogledate z zaprtimi očmi, Furia pa band, ki sodi med najkreativnejše v Franciji, ob bok Scarve, Misanthrope, No Return in podobnim.

Matija