Nemčija ni zgolj dežela thrash in heavy metala, premore tudi ogromno tradicionalnih black in doom bandov. Resda nima monopola v oziru na bolj eksperimentalne podzvrsti metala, v katerih trenutno prednjačijo glasbeniki pretežno obpacifiških ameriških zveznih držav, kar pa zopet ne pomeni, da na nemških tleh ni vzklila nobena takšna skupina. In to še kakšna.
Fyrnask je one-man band, o katerem je, podobno kot o kanadskih Gris ali francoskih Blut Aus Nord, znanega zelo malo. Vsem trem je prav tako skupen precej močan individualen glasbeni slog, velik smisel za grafično podobo (tako naslovnic kot fotografij njihovih članov), zvočno pa so si zasedbe kljub temu zelo različne, čeprav vse v svojem bistvu izhajajo iz black metala. Fyrnd na svojem tretjem ploščku Eldir Nótt znova usklajuje ambientalne pasaže z drakonskimi riffi, ki skozi povsem čisto produkcijo nikoli ne bi prišli tako do izraza, kot jim to omogoča rahlo zamazan in zadušen zvok distorziranih kitar. Lep primer tega je po malce daljšem intru že kar prva pesem Vigil. Nekje proti sredini nato zapade v bolj mirne, šamanske ritme in zmes kitarskih in klaviaturskih disonanc, ki jih nato preglasi osrednji riff in srce pesmi pri 6:45, zaključi pa jo nekakšen rog v stilu romunskih Mar?olea. Tako nekako je v grobem oblikovana tudi struktura albuma, ki na trenutke vzbuja asociacije na ameriške Velnias, predvsem na njihov zadnji album RuneEater, pa še te vzporednice so najverjetneje zgolj naključne. Eldir Nótt namreč slika svojo zgodbo, svojo krajino - prelepo kruto podobo neizprosne narave ter njene premoči nad človeško aroganco - s pesmimi, ki so z izjemo par mirnejših instrumentalov (če izvzamem enostavno zborovsko petje), polnih posnetkov dežja, vetra in prasketanja ognja (Suonnas Sedir, Samas stigr ter outro Sút), zvrsti primerno dolge skoraj devet do dvanajst minut. Zaradi tega je najbolj priporočljivo poslušanje ploščka kar v celoti, saj se album lahko poslušalcu le tako popolnoma razodene. Je namreč zaobljena celota neobvladljivega kaosa, kot jo predstavlja skupina belih golobic na naslovnici v Dürerjevem stilu. Vsaka sili v svojo smer neba in kljub svoji odločnosti ne bo ušla nikamor, saj je njeno mesto nikjer drugje kot ob njenih sestrah. Njen avtor David V. D'Andrea je z risbo torej (znova) potrdil floskulo, da je manj enostavno več. Plošček v zvoku resda ni tako minimalističen kot njegova naslovnica, niti ni preveč zasičen z različnimi zvoki, vendar je obema skupna neverjetna prodornost posameznikove ustvarjalnosti.
Iskanje ravnovesja med toliko elementi se lahko načeloma kaj hitro izjalovi, toda Fyrnd je z aktualnim izidom dokazal ravno nasprotno. Od precej generičnega demota Fjorvar Ok Benjar ter prek prvenca Bluostar, ki je kazal precejšen vpliv rojakov Helrunar, je Fyrnd z Eldir Nótt tokrat dosegel prepoznavno, svojstveno zvočno podobo. Plošček seveda ni namenjen ozkoslišnim, je pa zagotovo nekaj za ljubitelje starejših Negura Bunget ali tiste, ki se najdejo v glasbi Velnias. Predvsem pa je nekaj za vse, ki se ne bojijo širiti obzorij prek glasbe.