Z albumom Land Of The Free se je začelo novo poglavje v Gamma Ray zgodovini, saj so z njim postavili nove temelje melodičnega speed metala in postali vzorniki mnogim mlajšim bandom, ki so jih, nekateri bolj, drugi manj uspešno kopirali. Na že sedmem albumu No World Order pa Hansen & Co. še enkrat več dokazujejo, da so pravi mojstri svojega poklica.
V nasprotju z zadnjima dvema albumoma, kjer so v nekaterih komadih že maksimalno zaspidirali, pa so sedaj obrnili v drugo smer in sicer proti NWOBHM iz začetka osemdesetih, bolj konkretno v smer, ki so jo takrat kazali Judas Priest. To se še posebej opazi pri ritem kitarah, pa tudi pri solažah, ki so odigrane bolj enostavno, a vseeno zelo dobro. Najbolj »priestovska« komada sta The Heart Of The Unicorn in Solid. Na trenutke tudi Hansen poje zelo podobno Halfordu. A ne skrbite preveč, to je še vedno tipična Gamma Ray plošča, ki pa je njihova ena najbolj raznolikih do sedaj. Z Dethrone Tyranny, The Heart Of The Unicorn in Solid so dokazali, da še vedno ljubijo hitrost, Heaven Or Hell in Damn The Machine sta prava »bangerja« srednjega tempa, Follow Me je rockersko udarna z dobrim, melodičnim refrenom, melodija pri Eagle na trenutke spominja na Somewhere Out In Space, z zelo dobro balado Lake Of Tears pa ploščo zaključujejo.
Zdaj pa dosti pisanja, čas je za No World Order!

Matjaž