Ghost Bath so precej novopečena zasedba, ki naj bi po njihovih navedbah izhajala iz mesta Chongqing na Kitajskem. Kasneje so v intervjuju za stran Noisey izdali, da prihajajo iz Severne Dakote. Misteriozni fantje so letos predstavili svoj drugi studijski album Moonlover. Čeprav so prejeli veliko kritik in komentarjev, ki jih primerjajo z ostalimi izjavalci tega podžanra, se ne bom spuščal po tej poti.
Prvi vtis novega izdelka sprva ne preseneča, vendar se kaj kmalu izkaže, da je vključenih kar nekaj elementov poleg žgočih bobnov in atmosferičnih kitar. Uvodni štikelc se začne skoraj identično že slišanim podobnim bandom, a po nekaj minutah predstavi precej lepe melodije in zanimive ritme. Popoln kontrast je vokal. Surovost, ki ozemlji vso romantiko melodij. Prepevanje o žalosti nas prav zaradi teh melodij ne spravi v željo po škodovanju samemu sebi. Ko malce pozabimo, kaj sploh poslušamo, jih na trenutke z lahkoto zamenjamo za atmosferične black metal bande. Produkcija dotičnega izdelka je sicer vrhunska, z mogoče malce preveč zakritim vokalom.
Po uvodu in prvih dveh komadih se zadeva umiri. Začnejo se zvoki narave s podlago atmosferične akustične glasbe. Vložek je razpotegnjen čez dve pesmi in ko band končno preseka umirjeno meditativno stanje nas »breakdown« na začetku The Silver Flower pt. 2 kar pošteno strese in spravi na noge. Zadnja dva komada ponovno zažgeta in kaj kmalu je poslušanja konec.
Kljub skeptičnemu pristopu k poslušanju sem bil na koncu prijetno presenečen. Pokazali so veliko več, kot sem od njih pričakoval, sploh, ker se novodobniki ponavadi ne razlikujejo kaj dosti po samem »soundu«. Po slabe tri četrt ure, kakršna je dolžina albuma, se človek navadi na zvok, ki nam ga ponujajo Ghost Bath, ter jih kar malce vzljubi. Če bi izvzeli tisti umirjen del na sredini, bi ostalo zelo malo ropotanja za poslušanje, in to me je zmotilo pri prvem poslušanju. Kasneje, ko sem albumu ponovno prisluhnil, pa me je ravno tisti del spravil v nekakšen trans. Zdaj z veseljem pričakujem, kaj novega nam lahko prinese naslednji album. Moonlover ni čista desetka, saj tiste že omenjene »vesele« melodije kar malce zasmešijo kakšen komad, prav tako kot nekateri naslovi. Happyhouse ni nekaj, kar smo vajeni slišati v black metalu, je pa res, da je v post-blacku zadeva kar soliden izdelek.