Deathmaster je vedno častil Quorthona kot boga, kar se lahko opazi pri njegovem glavnem bandu, Doomsword. A to še ni bilo dovolj, svojemu preminulemu idolu se je bilo potrebno še bolj približati.
Nordheim govori o vikinških pohodih po Evropi, Ragnaroku in vikinškem koncu. Glasbeno pa se Gjallarhorn orientirajo po Bathory klasikah Twilight Of The Gods in Hammerheart; z nezamenljivimi riffi, zborovskim petjem, himnovskimi napevi in epskostjo do konca. Nekaj Doomsword prizvoka pri Nordheim vseeno ostaja. A kopija se nikoli ne more primerjati z originalom in tudi v tem primeru je tako. Pesmi ne dosežejo »Bathory« efekta in tudi atmosfera je stran od Quorthonove veličastnosti; ne glede na to, da jo poskušajo ustvarjati z zvoki grmenja, valov, vetra, topovskih strelov, roga in bojevniških vzklikov vikinških hord. A če Bathory zanje ostajajo nedosegljivi to še ne pomeni, da je slabo. Srce albuma predstavlja Ragnarok trilogija Blood Over Asgaard, kjer se sliši kak Amon Amarth riff, up-tempo bojevniški Chaos Unleashed in nekoliko manj zanimivi Ragnarok. Izbira za skladbo albuma pa bi padla na tradicionalni junaški ep 200 Years Of Fury.
Gjallarhorn so se na dostojen način poklonili vzorniku, vseeno pa naj se Deathmaster (oziroma tu Vali) raje bolj posveča Doomsword.

Matjaž