Gjendød sta od leta 2015 K in KK. Dvojica je skupaj poskrbela za bobne, kitare, bas kitaro in vokal, torej vse, kar je potrebno za studijsko izdajo. Ti sta zaenkrat dve, ki krasita njuno diskografijo, in sicer samonaslovljen demo posnetek Gjendød in prvenec Nedstigning, ki je romal v moje digitalne roke po priporočilu prijatelja. Po prvem bežnem poslušanju sem se začuden obrnil nanj z vprašanjem, kaj mi je sploh želel povedati s priporočilom.

Odgovor, da ga album mestoma spominja na Gaahlskagg, me je presenetil najmanj toliko kot dejstvo, da določeni glasbeniki še zmeraj poustvarjajo nekaj, kar naj bi bilo že zdavnaj zaključeno. Govorim seveda o black metalu stare šole, o tistem tam nekje z začetka in sredine 90-ih, ki ga je takrat najbolj množično izvažala Norveška, domovina omenjenega dvojca. Sicer kakovosten, razgiban, surov, tipično mračen in mrki, a vseeno skromno izviren black metal je leta 2017 ravno toliko potreben kot še ena s sladkorjem obogatena brezalkoholna pijača z znamenitim okusom po karameli. To, kar so že zdavnaj počeli Carpathian Forest, Taake, Sarkom, Isvind, Endezzma, Krypt, Djevel, ponujata Gjendød z Nedstigning na svoj način, ki pod črto zabava, a niti sceni niti poslušalcu ne ponuja prave dodane vrednosti, zaradi katere bi si plošček zaslužil večjo ali nadpovprečno mero pozornosti. Podobno velja za manko zapomljivosti, zaradi česar traja zabava le tako dolgo, dokler se album vrti v predvajalniku. Solidno izvedbo in povprečen (beri: povsem pričakovan in poznan) zvok ne rešijo niti raznoliki vokali, ki mestoma pohvalno spominjajo na Attilo Csiharja.

Nedstigning bo zato resnično zadovoljil le najbolj trdovratne ljubitelje skandinavskega black metala stare šole, ki so nekako uspeli zamuditi ali ignorirati zadnjih skorajda 20 let razvoja dotične glasbe.