Naj vas ime albuma ne zavede – The Grave Digger ni prvenec skupine Grave Digger, saj le-ta obstaja že več kot dvajset let. Je pa njihov prvi album, ki je izšel pri Nuclear Blastu.
Album se glasbeno in lirično zelo razlikuje od zadnjih treh (srednjeveške trilogije) in se vrača k heavy metal koreninam iz začetka osemdesetih. Moderna je le produkcija. Pri iskanju zvoka je skupina poslušala mnogo metal in ne-metal bandov, na koncu pa se je odločila za podoben zvok, kot ga imajo Papa Roach. Ko sem slišal to, me je bilo kar malce strah, kakšno sranje bodo naredili, a me je Chris takoj potolažil, da bo tak le sound, ne pa glasba. Na srečo je res tako!
Velik del »krivde« za spremembe nosi Manni Schmidt, novi kitarist (in tekstopisec), ki je zamenjal dolgotrajnega člana Lulisa. V band je prinesel veliko prepotrebne svežine, ki smo jo pogrešali pri prejšnih albumih, predvsem na dolgočasnem Excaliburju.
Album se začne s klavirskim introm v srednje hiter komad Son Of Evil, v katerem ne manjka težkih riffov in udarnih bobnov. Sledi naslovni komad, ki brez dvoma sodi med pet najboljših, kar so jih posneli Grave Digger. Double-bass, značilen grob vokal Chrisa in odlične kitarske linije pa ne odlikujejo le tega komada, saj se v tem stilu nadaljuje skoraj cel album. Spevni besedila in refreni pa so že tradicija in jih ni treba omenjati pri vsakem komadu posebej.
Do konca se izmenjujejo hitri in srednje hitri komadi. Med njimi velja omeniti Scythe Of Time, Spirits Of The Dead, The House, King Pest, Sacred Fire, Funeral Procession, Haunted Palace in na koncu albuma odlično balado Silence, pri kateri »Uncle Reaper« pokaže, da zna peti tudi s čistim vokalom. Hmm, saj so našteti vsi komadi, ki so na albumu!? Tako je! The Grave Digger je res odlična plošča. Pa ne mislite, da je to le začetno navdušenje, tudi po stotih poslušanjih se je ne naveličate in si zasluži vsaj nominacijo za album leta.

Peter