Grimoir spadajo na slovenski black metal sceni med dobro poznana imena, čeprav so komaj konec julija letos, po skorajda desetih letih obstoja, izdali svoj prvenec. Pred tem smo se lahko kratkočasili s kratko izdajo Demo MMIX in zanimivim splitom Covenant of the Undivine na vinilki. S slednje tudi prihaja en komad, in sicer A Journey to Oblivion, ki pa je na albumu nekoliko predrugačen (najbolj opazen je čistejši zvok, medtem ko je riffaža ostala enaka) in skrajšan. Na podlagi tega komada je vsaj deloma jasno, kam se Grimoir v letu 2015 ozirajo, čeprav od njih nikoli nisem pričakoval melodičnega black metala, začinjenega s frulico in ultra čistim zvokom – to niso Grimoir!
In kakšni so? Grimoir so tiste vrste band, ki v slogu stare šole v glavnem stavi na izraznost in prepričljivost kitarskega riffa. Pri njihovih komadih se večina vrti okoli kitarskih riffov dvoglasnih kitar, ki ustvarjajo zanimivo, toda včasih že slišano in predvidljivo vzdušje. Morda se Grimoir niso želeli opeči z eksperimentiranjem, morda so stavili na že preverjene formule svojih predhodnih bandov, kajti vsi člani so sprva orali ledino v zasedbah, kot so Somrak, Torka ali Skorbut. In kot takšna zveni tudi glavnina prvenca: kot neke vrste hibrid teh bandov. Marsikaj je že poznano, nekaj pa tudi novo in drugače.
Izpustimo torej tisti že poznano zveneči in prežvečeni šus in se osredotočimo na svetle točke albuma. »Svetlo« pa ima tukaj dvojni pomen, kajti Ingressvs Malorvm ob določenih trenutkih komadov In Nomine ali Darkened Dominions zveni po eni strani zelo sveže in po drugi strani ne več tako direktno blackmetalsko umazano. Kakor jutranja zora zamenja temno noč, tako mirne, čiste kitarske linije zamenjajo brutalno udrihanje po instrumentih. Agresija se umakne nalezljivim ritmom, nekajkrat pa tudi prijetnim, nežnim/depresivnim melodijam, ki prvotno vzdušje povsem postavijo na glavo.
V kolikor bi bil večji del albuma ustvarjen v nežnejšem duhu, bi zagotovo skozi celo svoje besedilo uporabljal en superlativ za drugim, tako pa bom zaključil z mislijo, da album za slovensko sceno predstavlja zelo veliko obogatitev, medtem ko globalno (menda) ne bo segal ravno daleč.