RECENZIJE

27. 4. 2018
Grob - Metanoia
Mater Tenebrarum Records, 2018

Slovenska založba Mater Tenebrarum Records je vzela pod svoje okrilje še en domač band in mu s tem pomagala poviti prvenec. Gre za četverico, ki sliši na ime Grob, njihov prvi studijski album pa se imenuje Metanoia in je posvečen najčrnejši kovini.

Z bandom sem se v preteklosti že srečal, in sicer so takrat nastopili v Postojni kot predvozači srbskim velikanom The Stone in Prekmurcem Srd. Od njihovega nastopa mi je takrat v glavnem ostalo v spominu dvoje: hitri bobni in poznani kitarski riffi. Toda vrednotiti glasbo na podlagi enkratnega poslušanja je zagotovo zgrešeno, zaradi česar sem vesel, da se mi je ponudila druga priložnost za to.

V rokah torej držim prvenec zasedbe s Krasa, ki je zapakiran v kartonasto škatlo s – kako pa naj bi drugače bilo – črno-belim morbidnim dizajnom. Že naslovnica torej nakazuje, kaj zgoščenka skriva v sebi, čeprav glasbena podoba ni povsem enoznačna, kot se na prvi pogled zdi. Drznem si trditi, da je plošček precej bipolaren, saj vsebuje tiste tipične hitre in brezkompromisne blackmetalske viže, o katerih sem že pisal v reportaži in me še zmeraj ne zanimajo preveč. Tovrsten black metal je glasba, ki me sicer zmeraj pritegne, če vsebuje dovoljšno mero lastne identitete, vendar bodo morali Grob vsaj z vidika zvoka še nekaj narediti, da bodo še na tem področju postali zanimivejši. Pri tipičnem, sodobno umazanem zvoku, ki predstavlja nekakšen ekvivalent nekdanjemu garažnemu zvoku, so mi v uho padli bobni, ki zvenijo zelo naravno.

Okoliščina, ki je med nastopom v živo nisem zaznal, pa je epičnost – ta je prisotna pri večini komadov na Metanoii. Namen hitrih kitarskih riffov ni samo širiti strah in zlo, temveč vzbujati tudi čustva, kot so melanholija, žalost in osamljenost. Komad Silence je tako tisti komad, ki s tega zornega kota zmeraj znova naredi največji vtis name. Sledi mu komad Razkol, ki se nahaja na drugi polovici ploščka, ločuje pa ju instrumental Ode to Perdition, največje presenečenje na albumu. Ode to Perdition je namreč izključno na klavirju odigrana žalostinka, ki razkrije pravo plat četverice s Krasa: očitno v vsakem od njih tiči mali romantik.

Grobu se torej uspe kar uspešno gibati med sicer že nekoliko znanim hitrim in neposrednim black metalom, ki me v glavnem spominja na stanovske kolege Enthroned, medtem ko njihova romantična plat privleče na plano primerjave z Nargaroth ter s sodobnejšimi in dosti mlajšimi Ellende. Z minimalistično uporabo klaviatur ostane album zvest načinu stare šole, medtem ko njihov učinek skupaj z vsem ostalim opisanim deluje povsem sodobno in tudi dovolj zanimivo, da se plošček zavrti tudi več kot samo enkrat zapored.

SORODNE VSEBINE:
1. 12. 2017The Stone / Srd / Grob / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
25. 7. 2018
Funeral Mist - Hekatomb
Recenzija
18. 7. 2018
Cavus - The New Era
Recenzija
16. 7. 2018
Marduk - Viktoria
Recenzija
13. 7. 2018
Ihsahn - Àmr
Recenzija
11. 7. 2018
Condemnatio Cristi - Dreamcrusher
Recenzija
6. 7. 2018
Ghost - Prequelle
Recenzija
4. 7. 2018
Djevel - Blant svarte graner
Recenzija
29. 6. 2018
Behemoth - Messe Noire (Blu-ray + CD)
KONCERTI & FESTIVALI
17. 8. 2018
Metal On The Hill 2018
Schlossberg, Gradec, Avstrija
17. 8. 2018
Črna Šagra: Ater Era, Srd, Snøgg
Igrišče za zadružnim domom Pobegi - Čežarji, Koper
17. 8. 2018
The Canyon Observer, Inhibis
Bazen, Vrhnika
20. 8. 2018
Grave Desecrator
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 8. 2018
Opium Lord, Inhibis
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 8. 2018
Kaltenbach Open Air 2018
Spital am Semmering, Avstrija