Hajduk – 1. prestopnik (cestni razbojnik, ropar) v času Osmanskega cesarstva na območju Balkana; 2. kasneje borec osvobodilnega boja; 3. danes nogometni prvoligaš iz Splita.
Katerega od zgornjih pomenov je imel Luka Milojica (vsi instrumenti) v mislih, ko je izbral ime za svoj glasbeni projekt, mi je neznano, vem pa eno: Če bo nadaljeval s studijskimi izdelki v slogu, ki ga je začrtal s Spellbook, potem bomo kmalu tudi v death metal krogih skandirali »Haiduk živi večno!« (»Hajduk živi vječno!« je geslo nogometnega kluba). Že ob prvem izredno kratkem srečanju s tem one-man-bandom sem takoj vedel, da se tukaj kuha nekaj posebnega. Ker si nisem želel pokvariti teka s poslušanjem posameznih komadov preko portala YouTube, sem si priskrbel celoten album in nato kar iz prve navil zvok na polno. Najboljša odločitev, kar sem jo lahko sprejel. Spellbook te zagrabi s prvo sekundo in te drži celih dvaintrideset minut, kolikor traja album, vmes pa te izpusti le toliko, kolikor trajajo premori med posameznimi komadi. Tako energičnega in z riffi nabitega atmosferičnega (namenoma nisem izbral izraza »melodičnega«, saj se zavedam negativnega prizvoka, ki ga ta ima pri marsikom, vključno z menoj) death metala že dolgo nisem slišal. Kot da bi se desetkrat zapored odvrtela izredno uspela mešanica komadov Decade Of Therion in Chant For ESCHATON 2000, ki je še bolj jedrnata (beri: krajša) in osredotočena na osrednji riff. Primerjave z Behemoth pa nisem izbral kar tako. Spellbook namreč dejansko spominja na poljskega velikana ekstremne metal scene, predvsem zaradi efekta na vokalu, medtem ko ostali instrumenti dihajo in udarjajo dokaj neodvisno ter tako poskrbijo za dobrodošlo svežino, ki jo je dandanes že skorajda težko najti.
In da ne bo pomote, Luka Milojica oziroma Haiduk ne prihaja s sosednje Hrvaške, temveč iz oddaljene Kanade, ga pa na področje Balkana veže njegovo srbsko poreklo. Za vse skeptike in vnete zagovornike »živih« glasbenikov pa razčistimo še eno stvar: Sprogramirani bobni zvenijo povsem naravno, neprestani dvojni bas pa odlično podčrta dinamiko albuma. Dejansko se ne spomnim, kdaj sem nazadnje slišal toliko hitrega in melodičnega death metala naenkrat. Uporabljena simbolika, ki bogati knjižico zgoščenke in doda albumu še na besedni in idejni ravni pošteno mero zabave, pa postavi le še pikico na i že tako odličnemu izdelku (vsaka pesem ima poleg naslova tudi svoj simbol, namesto klasičnih besedil so k vsakemu naslovu dodane daljše razlage, z belo izpostavljene besede pa skupaj tvorijo le nekaj kratkih vrstic dolgo besedilo).