HammerFall so po »prestopu« k našim severnim sosedom Napalm Records ponovno zadihali. Glavni band Nuclear Blasta v letih 1997–2002, ko smo slovenski ekspedicionisti redno hodili (predvsem) v Gradec, je zlata leta odživel in pomagal obuditi heavy metal, zadnjih 10 let pa se ne pobere oz. vzdigne do nekdanjega statusa. Nuclear Blast jim zadnja leta ob poplavi »večjih« bandov na založbi ni kaj preveč pomagal, in prav zato so založbo, kjer so prebivali celotno kariero, zamenjali po skoraj 20 letih. Sveži veter in večja podpora založbe bi jim morala pomagati, a jim je spodletelo: album svežine (ali zapomnljivih momentov) definitivno ne premore.
Po par letih eksperimentiranja so se HammerFall vrnili k preverjeni formuli: jeklo, kovina, kladiva, templjarji, plameni, veter, nevihte itd. Vrnili že, a kaj ko od vseh naštetih zadev ni tistega duha, ki je bil prisoten pred 15–20 leti. Band poizkuša peljati po ustaljenih tirnicah, ki so jim na začetku kariere prinesle uspeh, poizkusi pa so prej slabi kot dobri. Ponavljanje vzorcev, ki so se jim poizkušali izogniti na kritizirani »Infected« (2011), so na predzadnji izdaji ponovno zamenjale stare »himne«, ki pa enostavno niso pristne. Konec 90-ih se je pri HammerFall čutilo to, da stvari delajo pristno.
Obrabljeno, prežvečeno, kopiranega 90 % materiala Accept iz 80-ih, že res, a vseeno pristno. Tokrat ni občutiti niti tega. Stormbreaker (kopija naslova U.D.O.), Twilight Princess (Princess of the Dawn, Accept) sta v bistvu še najsvetlejši točki povprečnega izdelka, ki ne more niti blizu obdobju Glory to the Brave–Crimson Thunder.