RECENZIJE

10. 3. 2017
Helheim - landawarijaR
Dark Essence Records, 2017

Po celih 25 letih delovanja in samo dveh letih studijskega zatišja se na sceno s svojim devetim studijskim albumom vračajo norveški Helheim. Kjer se je ustavil raunijaR, tam nadaljuje landawarijaR, kar enostavno pomeni, da se progresivni black metalci v trenutnih glasbenih vodah počutijo udobno in dobro. Te vode seveda niso alkoholno/zabavljaško obarvane, kakor človek hitro pomisli, ko sliši pojem »viking metal«. Prav tako pa je progresivnost manj podobna psihedeličnosti iz hiše Enslaved, s katerimi si naj bi Helheim delili več kot le eno podobnost. Osebno nikoli nisem in tudi zdaj ne slišim te podobnosti, progresivnost v glasbi Helheim pa že od nekdaj doživljam kot nezmožnost primerjanja z drugimi bandi. Četverica iz Bergna je že od nekdaj igrala drugačen black metal, za razliko od tistega izpred 25 let pa je ta danes pač bolj umirjen.

Še naprej pa ostajajo Helheim osredotočeni na kitarske melodije, ki jih še zmeraj množijo s pompoznimi trobili, ki dodobra podčrtajo resno vzdušje na albumu. Kot smo od njih vajeni, so kitarski aranžmaji tudi tokrat zelo pestri in različni, zaradi česar s tega vidika nikakor ne more biti govora o kakršni koli monotonosti. Slednja se na album prikrade kvečjemu zaradi že poznanih prijemov, ki se jih band poslužuje pri ustvarjanju že kar nekaj časa, vendar lahko to tudi spregledamo oziroma vrednotimo kot bandov zaščitni znak. Celovečercu landawarijaR se namreč tako po zvoku kot tudi načinu igranja takoj sliši, kdo je njegov oče, zato zanikanje nima nobenega smisla.

Nemalokrat pa sem želel zanikati obstoj drugega dela albuma, ki me je po začetnih poslušanjih nekoliko mučil. Do naslovnega komada na sredini albuma so Helheim namreč tako zelo odlični, da prekosijo samega sebe in posledično v drugi polovici ploščka sami sebi ne sežejo do pasu (s primerjavo »do kolen« bi bil krivičen do banda in albuma). Drugačne tendence se sicer kažejo z zaključnim Enda-dagr, ki presenetljivo ponudi močno psihedelično pasažo, ki pa osamljena seveda ne more obrniti dogajanja na glavo. Toda pestrost in kompleksnost komadov sta na dolgi rok glavna krivca za dolgoživost albuma, tudi še po tem, ko bo uspešnica Baklengs mot intet že morda začela malce najedati sicer zelo pozitivno mnenje.

SORODNE VSEBINE:
30. 12. 2015Helheim - raunijaR / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
25. 7. 2018
Funeral Mist - Hekatomb
Recenzija
18. 7. 2018
Cavus - The New Era
Recenzija
16. 7. 2018
Marduk - Viktoria
Recenzija
13. 7. 2018
Ihsahn - Àmr
Recenzija
11. 7. 2018
Condemnatio Cristi - Dreamcrusher
Recenzija
6. 7. 2018
Ghost - Prequelle
Recenzija
4. 7. 2018
Djevel - Blant svarte graner
Recenzija
29. 6. 2018
Behemoth - Messe Noire (Blu-ray + CD)
KONCERTI & FESTIVALI
20. 8. 2018
Grave Desecrator
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 8. 2018
Opium Lord, Inhibis
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 8. 2018
Kaltenbach Open Air 2018
Spital am Semmering, Avstrija
23. 8. 2018
Morost, Maskardh, Samperium
Swenak, Idrija
23. 8. 2018
Dying Fetus, Toxic Holocaust, Goatwhore, Venom Prison
((stereo)), Celovec, Avstrija
24. 8. 2018
Challenger
Trnfest, Ljubljana