RECENZIJE

10. 3. 2017
Helheim - landawarijaR
Dark Essence Records, 2017

Po celih 25 letih delovanja in samo dveh letih studijskega zatišja se na sceno s svojim devetim studijskim albumom vračajo norveški Helheim. Kjer se je ustavil raunijaR, tam nadaljuje landawarijaR, kar enostavno pomeni, da se progresivni black metalci v trenutnih glasbenih vodah počutijo udobno in dobro. Te vode seveda niso alkoholno/zabavljaško obarvane, kakor človek hitro pomisli, ko sliši pojem »viking metal«. Prav tako pa je progresivnost manj podobna psihedeličnosti iz hiše Enslaved, s katerimi si naj bi Helheim delili več kot le eno podobnost. Osebno nikoli nisem in tudi zdaj ne slišim te podobnosti, progresivnost v glasbi Helheim pa že od nekdaj doživljam kot nezmožnost primerjanja z drugimi bandi. Četverica iz Bergna je že od nekdaj igrala drugačen black metal, za razliko od tistega izpred 25 let pa je ta danes pač bolj umirjen.

Še naprej pa ostajajo Helheim osredotočeni na kitarske melodije, ki jih še zmeraj množijo s pompoznimi trobili, ki dodobra podčrtajo resno vzdušje na albumu. Kot smo od njih vajeni, so kitarski aranžmaji tudi tokrat zelo pestri in različni, zaradi česar s tega vidika nikakor ne more biti govora o kakršni koli monotonosti. Slednja se na album prikrade kvečjemu zaradi že poznanih prijemov, ki se jih band poslužuje pri ustvarjanju že kar nekaj časa, vendar lahko to tudi spregledamo oziroma vrednotimo kot bandov zaščitni znak. Celovečercu landawarijaR se namreč tako po zvoku kot tudi načinu igranja takoj sliši, kdo je njegov oče, zato zanikanje nima nobenega smisla.

Nemalokrat pa sem želel zanikati obstoj drugega dela albuma, ki me je po začetnih poslušanjih nekoliko mučil. Do naslovnega komada na sredini albuma so Helheim namreč tako zelo odlični, da prekosijo samega sebe in posledično v drugi polovici ploščka sami sebi ne sežejo do pasu (s primerjavo »do kolen« bi bil krivičen do banda in albuma). Drugačne tendence se sicer kažejo z zaključnim Enda-dagr, ki presenetljivo ponudi močno psihedelično pasažo, ki pa osamljena seveda ne more obrniti dogajanja na glavo. Toda pestrost in kompleksnost komadov sta na dolgi rok glavna krivca za dolgoživost albuma, tudi še po tem, ko bo uspešnica Baklengs mot intet že morda začela malce najedati sicer zelo pozitivno mnenje.

SORODNE VSEBINE:
30. 12. 2015Helheim - raunijaR / Recenzije
16. 3. 2011Helheim / Novice
16. 1. 2018Taake - Kong Vinter / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
12. 12. 2018
Carpe Noctem - Vitrun
Recenzija
26. 11. 2018
Archgoat - The Luciferian Crown
Recenzija
6. 11. 2018
Behemoth - I Loved You At Your Darkest
Recenzija
24. 10. 2018
Teleport - The Expansion (demo)
Recenzija
1. 10. 2018
Dalkhu - Lamentation and Ardent Fire
Recenzija
28. 9. 2018
Obscura - Diluvium
Recenzija
26. 9. 2018
Aura Noir - Aura Noire
Recenzija
21. 9. 2018
Dragonlord - Dominion
KONCERTI & FESTIVALI
13. 12. 2018
Benefit za ukradeno opremo Haiku Garden
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
14. 12. 2018
Riffeater: Amalgam, Usil, Đezm
Orto Bar, Ljubljana
14. 12. 2018
Mist, Dark Nativity, Deumus
Music House, Gradec, Avstrija
15. 12. 2018
Disbelief, Firtan, Thormesis, Seduced, Veins Of Suffering
Club Q, Gradec, Avstrija
15. 12. 2018
Inmate, Pale Origins, Sober Assault
Klub eMCe plac, Velenje
15. 12. 2018
Metal Klavnica LI
MIKK klub, Murska Sobota