RECENZIJE

10. 3. 2017
Helheim - landawarijaR
Dark Essence Records, 2017

Po celih 25 letih delovanja in samo dveh letih studijskega zatišja se na sceno s svojim devetim studijskim albumom vračajo norveški Helheim. Kjer se je ustavil raunijaR, tam nadaljuje landawarijaR, kar enostavno pomeni, da se progresivni black metalci v trenutnih glasbenih vodah počutijo udobno in dobro. Te vode seveda niso alkoholno/zabavljaško obarvane, kakor človek hitro pomisli, ko sliši pojem »viking metal«. Prav tako pa je progresivnost manj podobna psihedeličnosti iz hiše Enslaved, s katerimi si naj bi Helheim delili več kot le eno podobnost. Osebno nikoli nisem in tudi zdaj ne slišim te podobnosti, progresivnost v glasbi Helheim pa že od nekdaj doživljam kot nezmožnost primerjanja z drugimi bandi. Četverica iz Bergna je že od nekdaj igrala drugačen black metal, za razliko od tistega izpred 25 let pa je ta danes pač bolj umirjen.

Še naprej pa ostajajo Helheim osredotočeni na kitarske melodije, ki jih še zmeraj množijo s pompoznimi trobili, ki dodobra podčrtajo resno vzdušje na albumu. Kot smo od njih vajeni, so kitarski aranžmaji tudi tokrat zelo pestri in različni, zaradi česar s tega vidika nikakor ne more biti govora o kakršni koli monotonosti. Slednja se na album prikrade kvečjemu zaradi že poznanih prijemov, ki se jih band poslužuje pri ustvarjanju že kar nekaj časa, vendar lahko to tudi spregledamo oziroma vrednotimo kot bandov zaščitni znak. Celovečercu landawarijaR se namreč tako po zvoku kot tudi načinu igranja takoj sliši, kdo je njegov oče, zato zanikanje nima nobenega smisla.

Nemalokrat pa sem želel zanikati obstoj drugega dela albuma, ki me je po začetnih poslušanjih nekoliko mučil. Do naslovnega komada na sredini albuma so Helheim namreč tako zelo odlični, da prekosijo samega sebe in posledično v drugi polovici ploščka sami sebi ne sežejo do pasu (s primerjavo »do kolen« bi bil krivičen do banda in albuma). Drugačne tendence se sicer kažejo z zaključnim Enda-dagr, ki presenetljivo ponudi močno psihedelično pasažo, ki pa osamljena seveda ne more obrniti dogajanja na glavo. Toda pestrost in kompleksnost komadov sta na dolgi rok glavna krivca za dolgoživost albuma, tudi še po tem, ko bo uspešnica Baklengs mot intet že morda začela malce najedati sicer zelo pozitivno mnenje.

SORODNE VSEBINE:
30. 12. 2015Helheim - raunijaR / Recenzije
19. 2. 2008Helheim / Novice
24. 12. 2014Taake - Stridens Hus / Recenzije
7. 10. 2013Sarkom - Doomsday Elite / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
25. 5. 2018
Big Bad Wolf - Outrage of Modesty
Recenzija
24. 5. 2018
Immortal - Northern Chaos Gods (single)
Recenzija
16. 5. 2018
Primordial - Exile Amongst The Ruins
Recenzija
14. 5. 2018
The Canyon Observer - NØLL
Recenzija
11. 5. 2018
Carpathian Forest - Likeim (EP)
Recenzija
9. 5. 2018
Marduk - Werwolf (single)
Recenzija
4. 5. 2018
Archgoat - Eternal Damnation of Christ (EP)
Recenzija
27. 4. 2018
Grob - Metanoia
KONCERTI & FESTIVALI
26. 5. 2018
Milady Metal Fest 2018
Arci Tom, Mantova, Italija
26. 5. 2018
Darkfall, Nature
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
27. 5. 2018
Messa, Discomfort
Koncertna Dvorana Rog, Ljubljana
1. 6. 2018
Carnifliate, Hellcrawler, Glista
Špajz, Slovenj Gradec
2. 6. 2018
Messiah, Evilspell, Extirpation
Centrale Rock Pub, Erba, Italija
2. 6. 2018
Haemophagus, Ekpyrosis, Britof
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana