Holy Martyr so naslednji izmed vrste italijanskih power metal bandov, ki prepevajo o junaških zgodovinskih bojevnikih, mečih, vojnah. Le o zmajih tokrat ne duha ne sluha, kar pa bi glede na umeščenost pripovedi v čase rimskega in grškega imperija izpadlo res bizarno.
V skladu z večino žanrskih kolegov naših zahodnih sosedov tudi Holy Martyr predstavljajo sivo povprečje evropskega power metala, svoje vplive pa poleg od nemških kolegov večinoma črpajo iz britanskih in bolj kultnih ameriških heavy metal zasedb. V prvi vrsti mednje sodijo recimo Jag Panzer in Manilla Road, a že slednji so doktorji glasbe za Italijane, kaj šele prvi. Nivo komponiranja skladb in privlačnosti aranžmajev je na Still At War neka srednja žalost. Obstaja sicer nekaj svetlejših trenutkov, kakšna dobra solaža, zanimivo izpeljana pasaža, vse dobro na albumu pa nekako zbledi ob precej neposrečeni produkciji. Vokalist je nekakšna mešanica Morbyja (Domine), Harry Conklina (Jag Panzer) in Blaze Bayleya, njegova glavna hiba pa je podobna kot pri večini italijanskih vokalistov. Izgovorjava preveč poudarja italijanski naglas, slabši je v poizkusih visokega petja, še najbolje izpade v preudarnih nižjih tonih, ko je njegova barva glasu blizu Blazeovega.
Still At War bi znal biti zanimiv za fanatike epskega power metala, ki na tem področju iščejo vse, kar leze in gre, ostali tu prav nič ne zamujajo.

Matjaž