Finska zasedba Horna, ki je tekom svoje zgodovine zamenjala že številne člane in jih trenutno šteje pet, je od leta 1997, ko je izdala svoj drugi demo, do danes uspela vsako leto (razen 2010) izdati kakšen studijski izdelek. Praviloma celo po več v enem letu, kar dodobra izkazuje produktivnost skupine, ne pa seveda tudi kakovosti izdaj. Pa smo že pri glavnem razlogu, zakaj me ta band nikoli ni znal prepričati. Poplava izdaj, nad katero je pregled zagotovo že zdavnaj izgubil tudi Shatraug, zadnji preostali ustanovitveni član in idejni vodja, enostavno ne more nadomestiti nekaj redkih, vendar kvalitetnih studijskih izdelkov, po možnosti albumov. Tako lahko »nepregledno«, množično izdajanje studijskih izdelkov razumem le kot fetišistično odražanje nekega osebnostnega primankljaja in preneham z iskanjem globljega pomena za tem.
Po dveh letih neizdajanja novih, starih ali posnetkov v živo se Horna torej vračajo z EP-jem Adventus Satanae. Na njem se nahajata dve skladbi s skupno dolžino 13 minut in 46 sekund, kar je skoraj štiri minute več kot na EP-ju Herran Edessä iz leta 2009. Pa vendarle moram spet povedati, da kvantiteta ne more biti enakovredno nadomestilo za kvaliteto. Sicer ne poznam že omenjenega EP-ja iz leta 2009, tako da primerjave niso možne, vendar jih tudi ne potrebujem. Ne potrebujem jih zato, ker dodobra poznam Emperor in njihov istoimenski EP iz leta 1993, ki se kot rdeča nit vleče skozi Adventus Satanae. Tako na strukturni kot tudi zvočni ravni. Ob izmeničnem poslušanju Horne in Emperor brez pogleda na predvajalnik poslušalec na koncu resnično več ne ve, ali posluša original ali »kopijo«. Slednje še posebej velja za komad Mustan Sydämeni Laulu (Horna), katerega glavni riff je skorajda identičen riffu v pesmi Wrath Of The Tyrant (Emperor). Ker komad od Horne očitno nosi drugačen naslov, je daljši za dobre tri minute in pol in ker nikjer na spletu nisem uspel najti nikakršnega pripisa, ki bi obrazložil, da gre za neke vrsto priredbo, lahko samo zmajam z glavo nad lapsusom, ki si ga je band privoščil. Seveda pa zmeraj obstaja tudi možnost, da gre le za ponesrečeno podobnost, zaradi katere je EP Adventus Satanae (Horna) izredno poslušljiv in ga v zadnjih nekaj dneh tudi izredno rad poslušam.
Kakorkoli že, če si lastnik EP-ja Wrath Of The Tyrant (Emperor), pa se ti na trenutke morda zdi nekoliko predolg, lahko torej posežeš po EP-ju Adventus Satanae (Horna), ki ti bo ponudil vse, po čemer hrepeniš, le v nekoliko krajšem času in z »dodatkom« še kakšnega velikana skandinavske black metal scene. Pusti se presenetiti.