Horni ni lahko slediti z izdajami. Kar odsurfajte na metal-archives in preverite, koliko ploščkov imajo. Glavni član, uber-prolifičen Shatraug, nas vsako leto počasti vsaj s splitom ali EP-jem, na vsake toliko pa zbere materiala tudi za kakšno plato, ki se vsaj v veliki večini drži tistega, kar so začrtali black metalci v devetdesetih – satanizma, povprečne produkcije, besedil v domačen jeziku. V svojem 21-letnem delovanju je finska Horna tako z rednimi izdajami, koncertiranjem po svetu (tudi pri nas) ter s svojo pristnostjo in neodstopanjem od temeljev stopila na višje stopničke svetovne blackmetalske underground scene. Da ne bom na široko dolgovezil, se lotimo bistva.
Produkcija se ni drastično spremenila od zadnjega full-lengtha Askel Lähempänä Saatanaa (2013), definitivno pa se je na vokalu. Vokalist je sicer še vedno Spellgoth, a ta se tokrat že rahlo trendovsko nagiba v smer One Tail, One Head ali Mgłe, čeprav ohranja še kanček oldschool screama. Vokal je torej bolj nekakšen nagovor kot sam scream, kar v zadnjih letih pri črno kovinskih bandih postaja že nova praksa. Artilerija priznava blastbeat, ki pa ni posiljujoč in razvlečen čez celo plato, ampak se raje ogne repetativnosti in nam včasih da še kakšno polko in masten, počasen, klasičen beat. Predvsem je polka pri prvem komadu Amadriada tista, ki naredi v povezavi z refrenom odlično kombinacijo in te sili, da si ga zavrtiš vsaj še nekajkrat. Riffaže me niso blazno nagovorile, saj ne ponujajo kaj dosti novega, na žalost le reciklažo že slišanega. Če pa že iščemo tisti delec res dobrega na tem albumu, pa naj izpostavim komad Puhdas. Dramatičen začetek s cerkvenimi orglami, hiter blastbeat v stilu islandskih Svartidauði, nakar nas v tretji minuti po faci vseka bas, ki napove black'n'roll starošolsko riffažo, vredno vsake pohvale. Bas linija je tukaj »njami«, kitare zadovoljive, vokal lepo skombiniran, to pa je tudi to, kar lahko povem o tej zgoščenki.
43-minutni Hengen Tulet na žalost ni presežek oziroma nikakršen nadpovprečni dosežek v celotni zgodovini Horne, je pa zagotovo vreden poslušanja. Mislim, da celoten problem v bistvu tiči v Shatraugovi produktivnosti, ki je postala že kontraproduktivnost. Po moje ni najlažje napisati albuma, če sodeluješ v ne-vem-koliko projektih hkrati. Riffaže se ponavljajo, bandi, v katerih sodeluje, pa so vsi na istem nivoju.