Že prva Ihsahnova kreacija The Adversary je bila mojstrovina ali vsaj delo, ki daleč presega mejo normalnega in povprečnega. Eksperimentalnost, progresivnost, epičnost in eklektičnost so tu glavne odlike. King Diamondovski falzeti med rahlo jazzy akustičnimi interludiji, epične pasaže spletene z black kriki in čarobnim shredom, black, thrash, prog rock riffi, skratka kaos, ki ga trhle sile reda skušajo ukrotiti in jim to le stežka uspeva. To je vsekakor bil in morda še vedno je album, ki krši vse konvencije dandanašnjega metala.
Za novi album AngL sam Ihsahn pravi, da je logična posledica The Adversary, a z nekoliko težjim pristopom. Temu ne bi ugovarjal. Bolj je uravnovešen kot The Adversary, manj kaotičen, manj odvisen od evforije ob ločitvi od glasbenih konvencij. Izgleda kot da bi Ihsahn svoje prejšnje delo dobro premotril, ločil dobro od slabega, uravnovešeno in izbrušeno od neizbrušenega in neizoblikovanega, in dobro še bolj izpopolnil. Na novem albumu je glasba nedvomno na višji ravni. AngL je nekako bolj Ihsahn album. Bolj subtilen. Ihsahn se v njem zrcali kot celovita osebnost. Še vedno sta prisotni kompleksnost in tehničnost, le da sta bolj kontrolirani in razviti. Vsak komad je glasbeno potovanje zase. V del njegove osebnosti. V teme in svetlobe. V demonije in odrešenja. Komadi presegajo opisnost običajnih emocij in razpoloženj. To ni več samo metal, ampak Muzika. Zelo je opazno, da je to delo manj kitarsko orientirano kot prejšnje. Kitari se ni več treba naprezati, da bi se je slišalo. Zlita je z vsem, kar zveni skupaj z njo. Riffi so še vedno dovolj definirani, vendar nič več vsiljivi – naj gre za hitre progresivne riffe, tehnične jazz/death ali straight thrash riffe; kitare so zmeraj harmonično zlite z ostalimi instrumenti in vokali.
Veliko presenečenje je vokalno gostovanje Mikaela Akerfeldta na tretjem komadu z naslovom Unhealer, ki je tudi eden izmed vrhuncev tega albuma. Res pohvalno, da dva mojstra presežeta nacionalne predsodke v čast dobre glasbe. Vsak, ki se vsaj malo zanima za skandinavsko metal sceno, po moje ve, da si ta dva naroda med seboj nista preveč naklonjena, da imajo Norvežani Švede za p*čke, Švedi pa Norvežane za kmete. A pustimo zdaj to ob strani.
Besedilno se Ihsahnovi vplivi dotikajo predvsem Nietzschejevega nihilizma in Faustove demonije. Komad, ki obdeluje Nietzschejevo delo Tako je govoril Zarathustra, je na primer komad Misanthrope. Besedila niso omejena na izražanje jeze, razočaranja, misli o smrti in koncu, ampak so oblikovana v kvalitetno refleksivno poezijo. Po večkratnih poslušanjih tega opusa se mi je posvetilo, da gre tukaj pravzaprav za glasbeni postmodernizem. S tem mislim na stapljanje glasbenih žanrov in tradicij v lastno, osebno vizijo. Raziskovanje toliko različnih žanrov v enem delu seveda ne more bit izpeljano do dna, ampak menim, da to niti ni Ihsahnov cilj. Različne stile in žanre uporablja za izražanje različnih čustvenih stanj in občutij, po različnih poteh prihaja v Rim. V tem smislu je AngL vsekakor postmodernistični album. Je nadaljevanje glasbenega in osebnostnega eksperimentiranja in progresa tega virtuoza. Emperor fani, ki so pljuvali čez Prometheusa in obsojali Ihsahnov Adversary, nimajo tu kaj slišati. Ta album je za vse tiste, ki ljubijo muziko zaradi muzike same, kar je najbrž nad vsako pravovernostjo in bedastimi "trueizmi", ki so tako razširjeni med zafrustriranimi metalci. Mislim, da se Ihsahn mastno podela na vse take bedarije oziroma sploh več ne more priti v stik z njimi.

Aljaž