Ne vem, kdo me je prvi spoznal s tem zanimivim italijanskim bandom, vem pa, da mi je prijateljica dve leti nazaj podarila njihov CD z naslovom Subjected in verjeli ali ne, nisem ga še poslušal. Nisem takšen pristaš progresive oziroma progresivnega death metala, kar Illogicist očitno so. Sedaj sem si vzel čas za poslušanje najnovejše plošče, The Insight Eye.
Illogicist je italijanski band in kot tak se tudi izredno zanima za vse, kar je povezano z glasbeno umetnostjo in kar je običajno tudi precej zahtevno. Pri poslušanju Illogicist slišite, da so fantje zaljubljeni v glasbo, še posebej, če je ta dovolj zahtevna, dinamična in jim predstavlja izziv. Nisem kvalificiran za ocenjevanje progresivnih skupin, saj to sfero poznam izredno malo, a lahko povem, da je Illogicist definitivno tisto, kar nekdo išče od progresivnega death metala. Glasbeno je stvar dosti bolj zapletena, a le v taki meri, da ne izpade zlahka prebavljiva. Recimo, kot Death ali plošča od Cynic, glede na večjo dozo brutalnejšega vokala pa tudi kot Sceptic. Izziv, ki ga vseeno poslušate lažje kot vse bande, ki norijo na 29/125-inske ritme in prehode in nasploh obožujejo vse, kar ni običajno v taki glasbi, povprečnega poslušalca pa pusti, da se le zmrduje in se vrne k čemu drugemu. Dvorezni meč, ta progresiva namreč. Luca Minieri (vokal/kitara) in Diego Ambrosi (kitara) sta nora na riffe in ritme, ki niso običajni. Nora sta tudi na solaže, ki po mojem mnenju niso preveč »children-of-bodom-and-petrucci-rules«, čeprav niso tako dobre kot pri Death. Veliko je podaljšanih riff-endingov, veliko lickov, lead vložkov ipd. Odlično za poslušanje ob umsko zahtevnejših branjih oziroma počivanju, ki zahteva umiritev telesa, ampak tudi ne duha. Basist Emilio Dattolo je precej dobra popestritev že tako zanimivih kitar, še posebej so mi všeč basovske pasaže, ki me spominjajo celo na Necrophagist ali pa na Sadist. Ni pa fant DiGiorgio, Emilijev pristop je mnogo manj agresiven, je pa vsekakor prisoten in pomemben delež glasbe. Bobnar je nihče drug kot vsestranski in izredno znani Marco Minnemann, ki bo zadovoljil fane Steveja Flynna ali pa bobnarja iz Zero Hour ter Fates Warning. Sliši pa se, da je malo manj v metalu, kot v drugih žanrih.
Glasbena disekcija tega izdelka bo pokazala predvsem eno – stvar je nenavadna, zahtevnejša in bo vsakemu glasbeniku ter poslušalcu, ki išče nekaj drugega, definitivno ponudila nekaj več. Plošči manjka ostrine, ki bi tako lepo sedla dodatku, ki ga skupina da k imenu – »death metal sickness«. Ne zveni kot nekakšna bolna death metal stvar, pa tudi referenca kakšne deathmetalskosti v stilu Cryptopsy ali pa Necrophagist preprosto ni. Če nič drugega, na ta sklep napelje prevelika podobnost komadov in predvsem en in isti bobnarski ritem (kje je kak up-tempo?), kljub odlični instrumentalni in celo nenadležni kričeči/kruleči podlagi, vsa stvar izpade kot ponavljanje s posameznimi finesami. Besedilno je stvar precej na nivoju, čeprav se mi zdi, da so teme bolj osebnoizpovedne kot pa univerzalne. In za Italijane jim gre angleščina precej dobro od rok.
Najboljše boste storili, če boste Illogicist definitivno užili sami. Morda vam bo všeč, morda ne, ampak kljub temu je nesporno dejstvo, da je Illogicist band za vse fane progresivnega death metala, čeprav se boste fani Pestilence, Death, Cynic, Atheist ipd. tukaj bolj kot ne obrisali pod nosom.

Ivan