Po triindvajsetih letih delovanja, osmih studijskih albumih, enem EPju ter DVDju so Immolation sredi oktobra razveselili vse deathmetalske duše z novo izdajo, svojim drugim EPjem. Providence je naslov skoraj devetnajstminutnega studijskega izdelka, ki napoveduje temo, vojno in pogubo, poslušalcu pa prinaša pet poslastic za ušesa, kakršne smo bili vajeni iz obdobja med Close To A World Below in Harnessing Ruin. Nekakšna kompilacija »best of« komadov, le da gre za povsem nove in še nikoli slišane.
Po izdaji albuma Harnessing Ruin v letu 2005 sta sledila dva studijska albuma, ki sta sicer na kakovostni lestvici deathmetalskih izdaj zadnjega desetletja zagotovo pozicionirana zelo visoko, toda med izdajami iz hiše Immolation ta dva albuma nekako nista nadaljevala trenda izboljšanja in preseganja standardov prejšnjega albuma. Za Majesty And Decay bi ta trend sicer nekako spet držal, toda Shadows In The Light pa Harnessing Ruin ne sega niti do kolen. Čuden občutek tam nekje v spodnjem delu trebuha, ki se je pojavil ob novici te izdaje je bil tako upravičen, toda kot se je že ob prvem poslušanju izkazalo, povsem odveč.
Providence se začne nekoliko »nespektakularno«, vendar v dobri, stari maniri Immolation. Komad (What They Bring) prinaša srednje hiter tempo, vseprisoten dvojni bas Steva Shalatyja na bobnih, naznanjanje mračne usode z znanim growlom Rossa Dolana ter združeno hitro in natančno streljanje Roberta Vigna in Billa Taylorja. Visok standard torej, ki pa smo ga vsi navdušenci nad glasbo Newyorčanov že vajeni. Nadstandard, ki sem ga osebno doživljal nazadnje pri Dead To Me z že omenjene Harnessing Ruin, pa je tokrat naslovljen z Illumination in predstavlja drugi komad EPja. Komad se prične z godali/klaviaturami, ki odigrajo »riffe«, ki se nato ponavlja kot refren skozi cel komad. Minimalistična uporaba take vrste instrumentov se je v black metalu že mnogokrat izkazala kot zelo dobra in na mestu, Immolation pa so na ta način ustvarili deathmetalsko žalno koračnico brez primere. Na besedilni ravni se Illumination približa legendarnemu komadu No Jesus, No Beast, ki ga zadnja leta v živo ni več možno slišati. Čistokrvna deziluzija bega v religijo in vse, kar je sveto, razsvetljenstvo očitnega zavajanja s strani religije.
Still Lost je nadaljevanje prejšnjega komada in razlaga kaj se lahko zgodi, če človek pusti lastna načela ob strani ter slepo sledi besedam blazneža (človeka ali boga). Posledice so grozljive, nanje pa je treba opozoriti odločno, udarno in hitro. Sledi komad Providence, ki se začne v ritmu sirene, ki naznanja letalski napad. Vso razsvetljevanje in svarila so bila zaman, nevedna masa ni verjela prerokom, njena poguba prihaja iz zraka. Sledi še Swallow The Fear, ki v srednjem tempu govori o strahu kot razlogu za nerazumljiva človeška dejanja.