Na zadnjih dveh albumih Colony in Clayman so se In Flames držali svojega preizkušenega recepta, zelo efektivne kombinacije melodije in trdote, s katero so postali najpopularnejši svetovni melodični death metal band. Na Reroute To Remain sicer ostajajo prepoznavni In Flames, a z razširjanjem svojih obzorij so nedvomno posneli svoj najbolj kontroverzni album do sedaj.
Že uvodna, naslovna skladba opozarja na spremembe, ki jih prinaša Clayman naslednik. Zamenjava producenta (Bergstrand namesto Nordströma) je vplivala na sam zvok, ki je bolj “umazan” kot v preteklosti. Zelo nazorno se to sliši pri vokalu in ritem kitarah, ki so opazno pridobile na pomenu. Nasprotno pa se je zgodilo z znamenitimi melodičnimi kitarskimi solažami. Seveda te še ostajajo, a zdi se, da so kar nekako potisnjene v ozadje. Andersov vokal je raznovrsten kot še nikoli; tako zaradi uporabe distorzije na vokalu, kot veliko večje uporabe spreminjajočega se “clean” vokala. Melodičnih, s čistim vokalom odpetih refrenov, kot je bil primer pri Pinball Map, je tu veliko več: Reroute To Remain, System, Trigger, Egonomic. Te pesmi so, ob upoštevanju prej opisanih sprememb, narejene v njihovem tipičnem stilu, kar velja tudi za Dark Signs. Drugače pa so na albumu tudi skladbe z več modernimi elementi, kot recimo Transparent, Minus, Black & White, ki jih bodo stari fani težje sprejeli. Vprašanje je, kaj bodo porekli na “countryjevsko” obarvane violine v akustični Metaphor. Med zanimivejše skladbe pa zagotovo sodita Cloud Connected, ki jo zaznamuje “headbangerski” ritem in atmosferične klaviature, ter Free Fall z interesantnim refrenom. Nikakor pa ne smem pozabiti skladbe Drifter, v kateri so uprizorili death metal napad, kot že dolgo ne.

Matjaž