Pa smo dočakali koncertni album vodilnega göteburškega banda, In Flames. Težko bi našli (v metalskem svetu) koga, ki je v zadnjem letu odigral več koncertov kot prav Švedi. In prav tolikšni nastopi so pripomogli k temu, da so danes eden najboljših koncertnih bandov. Le spomnite se njihovih nastopov v Grazu, Wacknu,… Pa so to dokazali tudi na tem albumu?
Takoj je jasno, da so fantje že dolgo časa skupaj, saj delujejo zelo uigrano, brez napak. Plošča je slišati kot prava koncertna, torej brez kakšnega večjega nasnemavanja, kar je še posebej opaziti na vokalu, kjer je razlika od studijske plošče očitna. Izbira komadov je zelo dobra, saj ne manjkajo njihovi največji hiti kot so Bullet Ride, Moonshield, Episode 666, Ordinary Story, Only For The Weak, Pinball Map, itd. Lahko bi pripravili kakšno presenečenje in zaigrali kak starejši komad več, pa tudi daljša kot dobro uro bi plošča lahko bila. OK, približno toliko so na koncertih tudi igrali in ker je tu posnet en sam nastop to niti ne moti toliko kot nekaj drugega, kar zaznamuje njihovo igranje: publika, vzdušje! Ni veliko skupin, ki znajo pripraviti tako vzdušje kot In Flames, tu pa (skoraj) nič! Andersu včasih uspe spraviti kaj iz Japoncev, večinoma pa je njihovo sodelovanje zelo slabo. Drži, da je Japonska dober trg za metal glasbenike, ampak to, da vsak drugi posname koncertno ploščo prav tam je pa res že preveč. Kjerkoli drugje posneta plošča bi zagotovo izpadla bolje.
No, pa mogoče drugič. Če bodo nadaljevali v podobnem tempu kot ga imajo v zadnjih letih, si lahko od njih še kdaj obetamo kako koncertno ploščo.

Matjaž